Dosegli smo neverjetno. S sistemom Bober znamo napovedati poplave. Kar pa nam komaj kaj pomaga. Protipoplavna vreča je namreč edina dobrina, ki jo država ponuja premočenemu, ki mu je vodo pred tem spustila v stanovanje.

Sistem Bober, ki ga je razvila država tudi z denarjem kohezijskih skladov, dovolj natančno napove, koliko vode bo poplavilo. Tudi v praksi precej dobro deluje, pravijo odgovorni v več civilnih zaščitah po državi, občasno z napovedmi le za kakšen dan prehiteva. Tako lahko in zmoremo organizirati civilne zaščite, ki so sicer vezane na občine in z vsako drobitvijo vse manjše in vse manj opravilno sposobne. Ne glede na organizacijo so gasilci kljub temu tudi tokrat opravili svoje delo. Butičnim društvom z denimo eno samo črpalko srčno priskočijo na pomoč sosedje, ki jim posodijo opremo in ljudi. Ne zato, ker se je tako uspelo dogovoriti ustoličevalci malih občin. Le zato, ker je tako prav.

Ko rešitev obtiči na občinski meji
Žled je na primeru Postojne in arogantnega župana Jerneja Verbiča pokazal, kaj pomeni siromašenje in drobljenje nekdanjih komunalnih občin, ki so nekoč večinoma imele tako knjižnico kot šolo in sekretarja za Civilno zaščito. Nič nas ni smelo presenetiti. Zdaj imajo župani še kar pristojnost nad reševanjem življenj, a lahko, kot Postojna pozimi, iz osebnih zamer ali nesposobnosti odpodijo državne reševalce s svojega območja. Poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan in njegovi gasilci ter malo manj njegovi pripadniki Slovenske vojske lahko na občinskih mejah le čakajo na dobro voljo lokalnega glavarja, da bi pomagali njegovim podanikom. Tudi to je cena ukinitve nekoč velikih, močnih in enakovrednih občin. Nato je politika razdelila in zavladala drugače.

Vodna ruleta
Za reke so nekoč skrbela vodna gospodarstva. Namesto njih po lastninski kombinatoriki devetdesetih “skrbijo” koncesionarji. Vse skupaj nadzira vsemogočna Agencija za okolje. Ki pa v resnici nima nadzorstvene funkcije, s katero bi zmogla kaznovati napake. Na črno postavljen nasip ob reki bi morali odstraniti inšpektorji za okolje. Kako uspešni so, najbolj nazorno kažejo bagri ob Kamniški Bistrici, ki so v Volčjem Potoku zadnji hip s pomočjo policije podrli desetletje brez dovoljenj postavljen nasip. Zaradi njega je kraj na drugi strani reke ob poplavah pred štirimi leti že plaval. A tudi vmes se ob vseh prijavah na okoljsko inšpekcijo ni zgodilo nič. Ljubljanski uradniki so čakali, da jih v izrednih razmerah odrešijo lokalci. Država se igra s potrpežljivostjo matere narave. Hazard uradnikov, ki premetavajo številke po tabelah, pomenijo v praksi število družin pod vodo. Teh je in jih bo vsako leto vse več. Še najmanj imajo s tem podnebne spremembe. Vsaj toliko so krive privatizacije in siromašenje javnih služb. Zagovorniki “nesposobnega uradnika” kot vsesplošne enote javnega uslužbenca so ob popolnem razpadu koncesionarske rešitve urejanja voda tiho.

Skoraj večina skoraj legalnih
Barje. Simpatični prebivalci narodnostno in po voznem parku sodeč, tudi premoženjsko raznolikega območja ob Ižanski cesti so stopili skupaj. Že drugič letos so enotno reševali svoja bivališča. Vprašljive hiše nosijo vprašljive številke. Večina ima številko 400 in dodatno črko (od A do Z). Zemljiška knjiga in zemljiški kataster sta neverjetno pisana. Prebivalci pravijo, da je med hišami “skoraj 90 odstotkov skoraj legaliziranih”. V jeziku pravne države (upravna enota Ljubljana) to pomeni petnajst legaliziranih objektov od štiridesetih, in še to pod pogojem, “da morajo biti vsi objekti izvedeni 50 cm nad gladino 100 letnih visokih vod”. Kar ni bilo nikoli izvedeno.

Rešujejo, kar bi morali podreti
Na zemljevidu poplav je območje okoli njih obarvano rdeče. Te dni to pomeni, da vse stojijo sredi poplavljenih njiv na Barju in so bile letos že drugič pod vodo. Čeprav jih 30 let, kot pravijo, ni zalilo, jih zadnja tri leta povprečno enkrat letno. Medtem ko del javnih uslužbencev ni opravil svoje službe in preprečil gradnje na tem območju, zdaj drugi javni uslužbenci vsaj enkrat letno rešujejo tisto, kar bi v resnici morali že davno podreti. Zakaj torej črna gradnja? “Ker smo si reševali stanovanjsko vprašanje. Če ne bi gradili na črno, bi bilo v Sloveniji 40 tisoč šotorov ljudi, ki bi čakali na birokrate in vse te papirje. Zato bodo tudi te hiše ostale, ” pravi prebivalec Tone, ki priznava del krivde prebivalcev, a je hkrati vsaj toliko vali na državo, ki ne uredi vodotokov. Stroka sicer rešitev za barjanske poplavljence ne vidi, čemur so na tiho in samem pritrdili tudi številni med njimi.

Mi in Bosna
Ko je povodenj zalila Srbijo in Bosno maja letos, s(m)o krivdo za ogromna poplavljena območja in uničenje pripisali letom vojne in neurejene države. Kritike so letele na shizofreno državno ureditev, ki kot otroka daytonskega mirovnega sporazuma meša pristojnosti občinskih, kantonalnih in državnih oblasti. Napačno gradnjo na napačnih mestih so pripisali hitri povojni obnovi v turbulentnih časih, ko inšpekcije niso delovale ali pa so ob manjši podkupnini zamižale. Ker je šlo precej denarja za urejanje grobišč, pokojnine veteranov in reševanje v vojni uničene osnovne infrastrukture, ni bilo denarja za urejanje vodotokov in vzdrževanje nasipov. Pri nas ni bilo primerljive vojne, država nam je delovala. Tako smo lahko verjeli vsi do tedaj, ko smo glave držali nad vodo.

Namerite v Tarčo tudi na Facebooku in @TarcaRTVSLO

V živo danes ob 20. uri z gosti: Irena Majcen (ministrica za okolje in prostor), Srečko Šestan (poveljnik Civilne zaščite), dr. Primož Banovec (Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo), Joško Knez (direktor ARSO), Janez Cimperman (župan občine Ig) in Samo Jereb (Računsko sodišče)