Hitim sem, čeprav kot vedno zjutraj ne preveč uspešno; moj snemalec Alejandro, s katerim naj bi se dobila na križišču 34. in tretje avenije, nikoli ne zamuja. Vseeno tvegam in zavijem v Seven Eleven: Zdi se mi, da bova potrebovala veliko energije, kava in krofi, preliti s čokolado, so morda dober začetek dneva, za katerega ne veva natančno, kaj bo prinesel.

Že pred tednom dni sem se odločil, da me v Newtownu v soboto, na samo obletnico pokola otrok v osnovni šoli Sandy Hook, ne bo, četudi bi si morebiti tako zaželeli šefi v Ljubljani. Sreda se je zdela še sprejemljiv dan, starši pobitih otrok in učiteljev so že v ponedeljek zaprosili, da jih v soboto pustimo pri miru.

Tudi Bela hiša je doumela prošnjo ljudi, predsednika Obame v soboto Newtown ni bilo. Njegov lanski prihod in srečanje s starši v tamkajšnji mestni hiši je morda bil majhna uteha zanje; vendar pa je bilo življenje zaradi varnostnih ukrepov, ki spremljajo predsednikov prihod, še hujši pekel.

Celo CNN-ovih zvezdnikov Wolfa Blitzerja in Erin Burnett v Newtownu ne bo. CNN je lani, in seveda ni bilo prvič, tri dni v živo premetaval informacije, ki bi jih bilo mogoče povedati v desetih minutah. A producenti v Atlanti so se odločili, da "Show must go on! - Predstava se mora nadaljevati!", da jo ljudje, ne samo v Ameriki, ampak tudi po vsem svetu gledajo ter hočejo še in več!

Kolegica Marta Torres Ruiz, dopisnica madridskega dnevnika La Razon, ki je bila lani v Newtownu, nam med vožnjo pripoveduje, da je bil lani, ko so v šoli tako rekoč še preštevali mrtve, kraj že preplavljen z avtomobili, novinarji, producenti in tehničnim osebjem. Solze in kri so idealna mešanica, ki poganja kolesje ameriške televizijske industrije.

Edini lokal v mestu s spletom je bil spremenjen v zasilno tiskovno središče, v katerem so se ljudje borili za svoj košček prostora. V silni bitki za kakršno koli novo informacijo so novinarji neusmiljeno obkolili vsakogar, ki si je drznil stopiti iz hiše. Že sicer uničeni starši, ki se jim je življenje v trenutku spremenilo v eno samo veliko, nedojemljivo bolečino, so dobesedno bežali pred njimi.

Dobro uro in pol vožnje pozneje v Newtownu molče naredimo izvidniški krog po mestecu. Ustavimo se na mestu, kjer je še lani stala osnovna šola: nobenega znamenja, nobene spominske plošče, ničesar, kar bi spominjalo, da se je pred komaj letom dni na tem mestu zgodila tragedija. Brez velike medijske pozornosti so šolo podrli, zravnali z zemljo, kajti bila je preprosto preveč boleč spomenik dogodka, ki ga krajani omenjajo le kot December fourteen - štirinajsti december.

Pred lokalno gostilno nagovorim možaka, ki je v delovni obleki stopil iz poltovornjaka, tako značilnega za te kraje; predstavim se, a še preden dokončam stavek, sikne vame "leave me alone" (pusti me pri miru). Sporočilo je več kot očitno, zjutraj sem imel prav, danes bo težek dan.

Navdal me je podoben občutek kot nekoč, ko sem poročal iz vojne na Hrvaškem ali ko sem v Sarajevu snemal Štandekerja. V zraku je bilo nekaj, to sem čutil kot pribito, kar mi je sporočalo, da nisem dobrodošel, in zdrava pamet človeku veleva, da takšnih občutkov ne gre ignorirati; in ko bo Alejandro postavil kamero, lahko pričakujemo marsikaj.

Zagledam človeka dobrih tridesetih let z dveletnim otrokom v naročju; ko ga zaprosim za pogovor, se z zlomljenim glasom opraviči … Šele pozneje mi ljudje povedo, da je bil oče šestletnega ubitega Dylana Hockleyja. Newtown je majhen kraj, ljudje se poznajo med seboj, praktično ni nikogar, ki ne bi poznal koga, ki ga je doletela tragedija …

Bolečina je prehuda, odgovorov na vprašanja, kaj se je zgodilo v glavi dvajsetletnega Adama Lanze, pa tudi po uradno končani končani preiskavi ni. Težko se je sprijazniti z dejstvom, da se nekdo odloči vzeti življenje šestindvajsetim ljudem brez pravega razloga. Adam Lanza je bil poseben otrok, a posebnih je veliko otrok. Tudi njegova mati Nancy, ki jo je prvo ustrelil še v postelji, je bila prijazna in ljubeča ženska, trdi njen prijatelj John Bergquist.

Skozi pogovor s krajani izvem, da naj bi se vsi dogovorili, da novinarjem ne bodo več dajali izjav. Pravega pojasnila, zakaj, nimajo, a eden je zagotovo ta, da hočejo travmo pustiti za seboj in morda poskušati zaživeti kot nekoč.

Z Alejandrom sva ekspresno posnela, kar se je v danih okoliščinah dalo posneti. Hupanje mimoidočih avtomobilov je bilo več kot očitno znamenje, da morava pohiteti. Napisi No Press (prepovedano za novinarje) po mestu so bili dovolj pomenljivi.

... In ko smo čez nekaj ur na poti domov prečkali Harlem, se je New York zazdel čisto prijazno mesto.