Pred dnevi je Arsene Wenger praznoval 20. obletnico delovanja na klopi Arsenala. Čeprav je glavnina njegovih uspehov prišla v prvi polovici mandata (trije naslovi državnega prvaka, finale Lige prvakov), je vseeno pustil neizbrisen pečat. Prav v vsaki sezoni se je namreč uvrstil med prve štiri in s tem dvignil vstopnico za Ligo prvakov.

Število uvrstitev med top 4 v zadnjih 20 letih:

Drugouvrščeni na tej lestvici je Manchester United, ki je glavnino vseh uvrstitev dosegel pod vodstvom Alexa Fergusona. Če legendarnemu Škotu dodamo še pet sezon pred preučevanim obdobjem, pridemo kar do 22 zaporednih sezon, ko so bili rdeči vragi venomer na mestih od ena do štiri.

Kontinuiteta je lahko pot do uspeha, brez dvoma. A prav Fergusonov primer kaže, da je pri pri tem potreben tudi čas. Škotski maratonec je v svojih biografijah večkrat poudaril dolgotrajni proces spreminjanja rdečih vragov v ekipo, ki jo je želel imeti. Pogosto je na prvo leto gledal kot leto streznitve. Dobesedno. Poglavje v njegovi avtobiografiji "Drinking to Failure" (S pijačo v poraz, op. a.) opisuje ravno kulturo v klubu pred njegovim prihodom in čas, ki je bil potreben, da jo je popolnoma spremenil. Sam je potreboval do naslova angleškega prvaka sedem sezon. Sedem sezon. Kdo je pripravljen čakati toliko časa?

Živimo v času, ki terja uspeh. Če uspeh ne pride dovolj hitro, letijo glave. Sploh, če te odločitve sprejemajo lastniki/predsedniki/direktorji, ki uspeh razumejo le kot prvo mesto in ga ne najdejo v naboru besed {razvoj, napredek, razvijanje igralcev, učenje ...}.

Seveda stabilnost ni vse, Chelsea je imel na drugi strani v istem obdobju 17 menjav trenerja (vključno z začasnimi rešitvami), pa je imel vseeno podoben, če ne še boljši uspeh. Za primerjavo, v tem času smo v Palermu videli kar 44 menjav!

Nič drugače ni pri nas, kar priča zadnji primer v Celju, kjer so se razšli s trenerjem Robertom Pevnikom, čeprav so Celjani v zgornji polovici lestvice, v zadnjih petih krogih pa so osvojili 12 od 15 možnih točk in izgubili le proti vodilni Olimpiji. Očitno se dela prostor novemu trenerju, ki bo po godu novim ukrajinskim vlagateljem. Seveda nič drugače ni bilo pred meseci v Olimpiji, ko je moral kljub vodstvu na lestvici kovčke spakirati Marijan Pušnik.

Malo je klubov, ki so pripravljeni čakati na uspeh. Po eni strani je razumeti vlagatelje, da pričakujejo takojšnji uspeh, dokaz, da je bila njihova naložba upravičena in uspešna. A kot pri vsaki naložbi je na poti do uspeha potreben čas. Bančni krediti se odplačujejo po več let, morda celo desetletij. Seveda ne gre te logike popolnoma prenesti v nogomet, a zakaj bi bil ta čas desetkrat krajši, če trener sploh nima časa in priložnosti, da postavi in razvije celoten sistem? Čas je pomembna sestavina, kot sol pri kuhanju ...