Geslo olimpijskih iger je bilo um mundo novo, novi svet. Južna Amerika se je po dolgih in ponavljajočih se kandidaturah (predvsem Buenos Airesa) le vpisala med celine, ki so gostile največji športni spektakel. A novi svet se prav nič ne razlikuje od starega. Pravzaprav razgrinja široko pahljačo človeških lastnosti.

Novega in drugačnega se bojimo in mu hitro radi predpisujemo slabe stvari. V primeru iger 31. olimpijade se je vse začelo z virusom Zika. Grozeči strah, ki bo okužil stotine športnikov, njihovih spremljevalcev in obiskovalcev, se je hitro razblinil. Na koncu se je izkazal za priročen izgovor golfistov in tenisačev, ki so si želeli odmora pred nadaljevanjem sezone.

Lovljenje rokov pri gradnji infrastrukture je postalo sinonim olimpijskih iger. Spomnimo se iger v Sočiju, prav nič drugače ni bilo pred tokratnimi igrami v Braziliji. Z začetkom dogajanja v športnih arenah so se novice o težavah skoraj popolnoma izginile. Seveda to ne pomeni, da je vse teklo gladko in brez težav, a kar naenkrat je bilo vse znosno.

Ves čas poslušamo mantro, kako ne bi smeli mešati politike in športa, kako športniki ne bi smeli izražati svojih političnih prepričanj, a kar je pokazalo širše dogajanje okrog Ria, je ravno dodatna potrditev, kako tesno sta ta pojma povezana. Športni obračuni so kakopak prispodoba za merjenje moči svetovnih velesil. Lestvica medalj je zgovorna, na vrhu so ZDA, Velika Britanija, Kitajska, Rusija, Nemčija, Japonska ... Ruski primer sistematičnega dopinga, podprtega na najvišjih državnih ravneh, pa le razširja problem. Najbrž nihče ne more brez najmanjšega drobca dvoma trditi, da so Rusi edini.

Človeška vrsta potrebuje junake in simbole. Olimpijske igre so tako potrdile kultni, epski, zgodovinski status plavalca Michaela Phelpsa in atleta Usaina Bolta. Svojo zlato olimpijsko zbirko sta povečala na 23 oziroma 9, s čimer sta se zacementirala v zgodovino. Zmagovalci pišejo zgodovino. Oba sta zatrdila, da se dokončno poslavljata od iger pod petimi krogi. V dobrem desetletju nista gradila le svoje kariere, ampak sta bila največja promotorja plavanja in atletike. Njuni uspehi tako pomenijo odličen posel tudi za krovni zvezi, ki bdita nad temeljnima olimpijskima športoma in jima gredo ti dosežki na roko (roka umije roko?).

A olimpijske igre ponujajo prostor, da vsaj enkrat na štiri leta več pozornosti dobijo manj izpostavljeni športi in zgodbe, ki sicer v neolimpijskem okolju ne bi prebile meje pozornosti. Od tekmovalk, ki so odraščale brez staršev do jadralca, ki je pri 54 letih prebolel raka in prvič osvojil zlato olimpijsko medaljo. A seveda ni vse povezano z medaljami, tudi ponujena pomoč ob padcih ostaja v naši zavesti. Zbledel pa ne bo niti spomin na afero s preprodajo kart. Ogromne športne organizacije s tem le dokazujejo, da niti številna samoočiščenja nimajo učinka ...

In Slovenija? Število udeležencev je bilo najmanjše po letu 1996, čeprav je velik delež športnikov pripadel rokometašem. Veslanje je popolnoma izgubilo stik z elito in sploh prvič na igre ni poslalo niti enega slovenskega čolna. Šport je odsev težkih gospodarskih časov, kar potrjujejo tudi seznam športov, kjer so bile osvojene medalje. Minili so časi, ko je Slovenija osvajala medalje v množični atletiki in plavanju. Zdaj so v ospredju judo, jadranje ter kajak in kanu. V resnici gre za tesne družinske zgodbe. Petra Kauzerja trenira oče Peter, Vasilija Žbogarja zadnja leta spremlja brat Jure, večina največjih slovenskih judoističnih uspehov pa je tako ali tako povezanih z "očetom" Marjanom Fabjanom ...

Zdaj prihajamo v dolg azijski cikel, naslednje tri igre bo namreč gostila ta celina. Očitno je edina, ki v tem trenutku lahko zamesi olimpijski kruh ...