Visoka pričakovanja Angležev so najbrž temeljila na njihovem državnem prvenstvu, ki je pregovorno najboljše na svetu, in na kvalifikacijskem ciklusu. Angleži so bili sploh edini, ki so dobili vseh deset tekem v lovu na EP. Oboje je le pesek v oči.

Angleško prvenstvo že nekaj časa ni najboljše (če nas kaj naučita evropska klubska pokala). Sem pa prepričan, da je najtežje. Intenziteta, ritem tekem in igralski kader naredita svoje. Težko je reči, da v Premier league ni dovolj kakovosti. V Angliji igra kar 134 nogometašev, ki so igrali na tem evropskem prvenstvu. To je precej več od prvih zasledovalk Nemčije (66) in Italije (55).

Kar pa pripelje do glavnega angleškega problema. Na Otoku igra preprosto preveč tujcev, ki odžirajo minute mladim angleškim reprezentantom. Zanimivo, vseeno si vsa angleška triindvajseterica kruh služi v domači ligi. A tu naletimo na problem, ki sliši na ime Roy Hodgson. Najbrž nikomur ni jasno, kako je Jack Wilshere pristal v izbranem kadru. Wilshere je za Arsenal v celotni sezoni zbral le tri nastope. A selektorjeve napake se s tem ne končajo: najboljši strelec v zgodovini reprezentance Wayne Rooney se je znašel v zvezni vrstni, Harry Kane (ki očitno ni bil najbolj zdrav) je izvajal proste strele, na zadnji tekmi skupinskega dela je močno prevetril začetno postavo in s tem zakockal prvo mesto, ki je prinašalo ugodnejši del tabele ... Angleška vrsta je delovala izgubljeno, zmedeno, brez ideje, kjer so se zelo dobri igralci (ne odlični) popolnoma izgubili.

Dobra strategija in premišljen načrt prinašata uspeh. Le poglejte primer Islandije. Dobrih 300.000 prebivalcev je mnogo premajhen bazen, ki bi prinesel uspešno reprezentanco, dolgo hladno okolje pa nikakor ne omogoča razvoja mladih nogometašev. Vse se je spremenilo. S premišljeno strategijo.

Zaradi te zgodbe bi moralo biti vsakega selektorja sram, ko se izgovarja na majhnost: na majhnost države, števila prebivalcev in nogometašev. Majhno je lahko le razmišljanje.

Video: Islandska strategija (Vice sports)