V finalu edinega peščenega grand slama je v štirih nizih ugnal vrstnika Andyja Murrayja in dopolnil karierni slam. To je že njegov 12. in spogledovanje z rekordom Rogerja Federerja, ki jih ima "le" še pet več, se ne zdi le kot besedno napihovanje mišic, ampak scenarij, ki ima sorazmerno razumno verjetnost.

Brez dvoma pa gre za vrhunec zlatega teniškega obdobja, ki mu je ob Đokoviću in Federerju kraljeval še Rafael Nadal. Poglejmo le nekaj številk.

Trije igralci z največ uvrstitvami v finale grand slamov prihajajo namreč iz iste generacije, iz današnjega obdobja.

Morda še bolj povedna pa je statistika o kariernem grand slamu - le pet igralcev se v odprti dobi ponaša z dejstvom, da so osvojili vse štiri največje turnirje na svetu. To so Rod Laver (1969), Andre Agassi (1999), Federer (2009), Nadal (2010) in Đoković (2016). Trije od petih junakov torej spet pripadajo zdajšnji zlati generaciji, ki si je tako podredila teniški vrh. Od Roland Garrosa 2005 so skupaj osvojili 39 grand slamov, vsi preostali igralci skupaj pa le šest.

Roland Garros 2016 tako hkrati pomeni vrhunec zlate dobe (še tretji član je dopolnil karierni grand slam), hkrati pa tudi začetek konca tega obdobja. Federer je prekinil rekordni niz zaporedne udeležbe na slamih, Nadal ima kronične težave s poškodbami. To ne pomeni, da nobeden izmed njiju ne bo več osvajal lovorik, a tako dominantno obdobje četverice - kamor se uvršča še Andy Murray - se počasi, a zanesljivo končuje. Vrata se počasi odpirajo tudi za mladi val igralcev. 22-letni Dominic Thiem se je po prvi uvrstitvi v polfinale grand slamov na lestvici ATP prebil na sedmo mesto. Zadnji teniški igralec, mlajši od 23 let, ki je ob koncu sezone zasedal mesta med prvimi desetimi, je bil Đoković leta 2009. Takrat je bila povprečna starost elite še 25 let. Ob koncu leta 2015 se je dvignila na dobrih 30 let. Trend se bo počasi, a zanesljivo obrnil.

In Đoković? Lovorika, ki si jo je najbolj želel, je zdaj v njegovih rokah. A leto 2016 je lahko sanjsko še na številnih drugih področjih: je na pol poti do koledarskega slama, na voljo je tudi zlati slam (nima še naslova olimpijskega prvaka), dopolni pa lahko tudi vse lovorike na turnirjih serije 1.000 (manjka mu le še Cincinnati, kjer je že petkrat igral v finalu).

Še beseda o Murrayju. Njegov izid v finalih grand slamov je dovolj zgovoren (dve zmagi in osem porazov). O njegovem znanju in repertoarju udarcev ne gre izgubljati besed. Ima vse. A praktično vso kariero le stežka brzda svojo notranjost in čustva ob izgubi točk. Za največje igralce je izgubljeni niz priložnost, da se vrnejo, za Murrayja pa priložnost, ko frustracije butnejo na plan in ga premagajo. Tu ima Škot še precej rezerv.