Saj se še spomnite lanskega svetovnega prvenstva in razvpite Zormanove izjave po četrtfinalni zmagi nad Makedonijo (30:28), ko je uspeh posvetil "vsem foteljašem v Sloveniji, ki doma ležijo in vseskozi pametujejo"? Izjava ni bila najbolj premišljena in je delovala kot avtogol. Odprla je namreč Pandorino skrinjico pričakovanih komentarjev, proti katerim ne moreš zmagati.

Nikoli nisem povsem razumel, zakaj, a ljudje smo lovci na neuspeh in napake. Namenoma karikiram, a ne morem mimo občutka, da (glasna) večina le čaka na poraz, ki naj bi jim dal mandat za zlivanje gnojnice.

Šport je vzorčni šolski primer.

Razpon primerov je neverjetno širok. Kronski primer je prav gotovo svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah leta 2009, ko je tekačica Petra Majdič izpadla v četrtfinalu šprinta. Ko je pozneje prebirala komentarje, je bila pretresena. A to je le začetek ledene gore. Očitki prihajajo s klasičnih vetrov ("glej ga športnika X, ki igra turista") do takih, ki tudi neprepričljivo zmago nogometne reprezentance nad San Marinom razumejo kot sramoto).

Da ne bo pomote. Nisem pristaš iskanja izgovorov in opravičevanja neuspehov. Daleč od tega. Vsak razplet (pozitiven ali negativen) terja analizo, ki je namenjena optimizaciji naslednjega nastopa.

A iskanje napak se niti slučajno ne povezuje zgolj na spremljanje športnikov. Problem je precej širši. Ko novinarji naredimo napako, se usuje plaz posnetkov, očitkov nesposobnosti (in seveda argumenta v vrednosti 12,75 evra, če je govora o novinarjih RTV-hiše). Podobne reakcije so, ko napako naredi uradni organ, javna oseba, pevec, sosed ... kdor koli že, ki pač ni "jaz".

Kot novinar sem naredil že precej napak. A ljudje delamo napake. In še naprej jih bomo delali. Edino prav je, da jih skušamo pri svojem delu čim bolj omejiti, a izničiti nam jih ne bo uspelo nikoli. Zato ni prav nič narobe, če zmoremo kdaj tudi kaj pohvaliti. V mislih imam vse, kar štrli iz sivega povprečja, kot tudi vse, kar se nam v vsakdanjem življenju zdi samoumevno. Ker nič ni samoumevno.