Po zmagi nad Makedonijo (30:28) je Zorman prikorakal v novinarsko mešano cono in izjavil: "To zmago posvečamo vsem foteljašem v Sloveniji, ki doma ležijo in vseskozi pametujejo." Po pripovedi MMC-jevega novinarja Aleša Vozla je izkušeni slovenski rokometaš dodal še sočno kletvico in odhitel v slačilnico, iz katere se ni več vrnil.

Odziv je razumljiv. Nekateri komentarji so res žaljivi in niso na mestu. Ampak to ni bistvo. V središču te zgodbe je nekaj drugega - ukvarjanje vrhunskega športnika s spletnimi komentatorji in komentarji je večinoma neproduktivna distrakcija. Športnik bi moral biti na nekem tekmovanju osredotočen le na svoje naloge v pripravah na tekmo in nato na izvedbo svojih nalog, ne pa na stvari, ki se ga lahko tako dotaknejo, da mu kalijo psihično stabilnost.

Sploh pa - v tej besedni bitki ne moreš nikoli zmagati. To je dan po tekmi spoznal tudi Zorman, ko je pred zbranimi slovenskimi novinarji v Katarju pred tekmo s Francijo razmišljal: "Zdaj se spet pojavljajo komentarji, češ kako Makedonija nič ne velja, a če bi izgubili, bi bili na koncu - po domače povedano - dreki." In to je bistvo - te bitke ne moreš dobiti. Za kaj takega bi moral športnik ali moštvo dobiti vsako tekmo. V nasprotnem primeru se vedno najde argument, ki te lahko potolče. Tudi če postaneš olimpijski prvak, se bo našel domnevni očitek, kako si se osebnostno povsem spremenil. Seveda niso vsi komentarji tako negativno nastrojeni, a dovolj je že eden, ki lahko športnika povsem vrže iz tira.

Nikoli ne bom pozabil čustvenega odziva Petre Majdič, ki je v Libercu 2009 na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v šprintu izpadla v četrtfinalu, nato pa nekaj dni po prvenstvu v solzah pripovedovala, kako so jo prizadeli komentarji bralcev pod prej omenjeno novico. "Mislila sem, da sem dovolj močna. Bila sem pretresena. Pa ne le kot športnica, ampak kot človek. Nekateri so se spustili nizko in me obravnavali osebno, karakterno, vizualno, kar nima nobene zveze s športnimi rezultati. Da, bila sem pretresena," je razkrila.

V svoji diplomski nalogi sem ukvarjal prav s tem vprašanjem: kako pojavljanje športnika v medijih vpliva na njegove psihološke konstrukte. Ena izmed ugotovitev je bila obratno sorazmerje uspešnosti in prebiranja medijev: uspešnejši športniki redkeje posežejo po medijih in iščejo medijske vsebine o sebi, manj uspešni športniki to delajo pogosteje. S tem pa imajo tudi več možnosti, da preberejo kakšno žolčno besedo o sebi. Namesto da bi se ukvarjali s športom, trenirali, pilili formo in iskali morebitne rezerve, svoj čas namenjajo rušenju lastne psihološke stabilnosti. Kar je nepotreben avtogol.

Moj nasvet vrhunskim športnikom bi bil, naj preprosto ne berejo spletnih komentarjev. Seveda se posamezni primeri med seboj razlikujejo. Morda obstajajo športniki, ki jih take besede dodatno motivirajo in dodajo elan k boljši predstavi, a taki so redki.