Slikar Jurij Selan (tudi o njem sem že pisal) v svojem doktoratu opisuje miselni trik, s katerim nas Danto skuša prepričati, da je bila umetnost pravzaprav od vedno samo … filozofija.
Danto ugotovi, da Duchampov pisoar ni nekaj 'narejenega' ('kdor koli' ga je naredil, 'nikakor' ni bil narejen), pa ima kljub temu status umetniškega dela. Dantu se zazdi, da je tako v vseh primerih. Danto tako ugotovi, da bi Rembrandtov Poljski jezdec lahko nastal tudi naključno (kot da 'nikakor' ni bil narejen, naredil bi ga lahko 'kdor koli'). Po Dantu obstaja minimalna verjetnost, da bi Jezdec lahko nastal, če bi barve vrgli v centrifugo in potem čakali dovolj dolgo. Privzemimo, da Danto v tak ustvarjalni proces vključi vse elemente, razen Rembrandta.

Vaš kolumnist se sprašuje, kaj bi bilo, če bi v centrifugo vrgli čopiče, platno in Rembrandta? Bi po eonih dobili ven Poljskega jezdeca? Saj ste opazili, da v moji enačbi manjkajo barve, a?
Verjetnost, da samo iz barv, čopičev in platna po eonih naključno nastane Poljski jezdec, je natanko tolikšna, kot je verjetnost, da pri metu kocke po eonih pade sedmica. V Dantovi računici manjka en element in ta element je Rembrandt osebno.
Obstaja tip slikarstva, katerega operativni princip je naključje: abstraktni ekspresionizem. Slike ameriškega slikarja Jacksona Pollocka, omenja ga tudi Selan, so prav to: naključno kapljanje barve po platnu. Pollock je pri izdelavi slik popolnoma izklopil intencionalnost. To so slike, ki so nastale prav na tak način, kot ga opisuje Danto.
Ampak vse, kar je le malo bolj intencionalno od Jacksona Pollocka, se ne bo naslikalo na tak način.
Pollockovo slikarstvo postavimo na skrajni levi konec traku, na katerem piše umetniški operativni principi. Na skrajnem desnem koncu tega traku najdemo tip slikarstva, ki je po svojem bistvu ilustracija ali dizajn. Tu srečamo, recimo, Roya Lichtensteina. Nekje okoli sredine tega traku se gnetejo različni realizmi. Rembrandta postavim globoko na levo stran. Lichtenstein in Rembrandt imata nekaj skupnega: ni prav nobene verjetnosti, da bi njune slike nastale slučajno. Poleg barv, čopičev in platna zahteva tisto slikarstvo, ki je vsaj malo intencionalno…prav to: zavestno voljo avtorja.
Ampak sam tako ali tako govorim, da je tudi Duchampov pisoar nekaj 'narejenega'. Trivialna umetnost pač, dizajn, ilustracija … skratka, skrajna desna stran traku. Hej, saj je samo WC!