Če mislite, da je to čista fikcija, imam za vas slabe novice – tak scenarij je zelo blizu resnici. Do evropskih volitev sta še dva meseca, kampanja se začne čez mesec, slovenska in evropska politična šahovnica pa bosta po tem mnogim kandidatom zadala usodni šah mat.

Namesto da bi stranke na tej evropski šahovnici strateško pozicionirale svoje kandidate, ki bi imeli jasno evropsko vizijo, neoporečne rezultate dela in predanosti evropski ideji ter predvsem visoko moralno držo, se stranke raje odločajo za stare notranjepolitične obraze, ki se bodo zaletavali v neke nove, politično popolne novince – ne se bat, za mnoge niste še nikoli slišali, nekatere od njih, če bodo neuspešni, pa verjetno ne bomo nikoli več videli. Ta šahovnica bo videti kot nekakšna evropska verzija serije Lepo je biti sosed.

Bojim se, da se bodo kandidati za poslance Evropskega parlamenta odločili za vse mogoče poteze, samo da bodo prišli na listo za evropske volitve. In to čim višje – kaj drugega jim tudi ne preostane, saj je vse drugo zaradi tega, ker je Slovenija za evropske volitve ena volilna enota, politični samomor. Za uspeh potrebujejo dobro naoljeno mašinerijo političnih strank. Zaradi tega bodo strankarski veljaki pozabili na osebna prepričanja kandidatov. Tudi dosedanji uspehi ne bodo šteli – edino merilo, ki v tej selekciji šteje, je lojalnost politični stranki. Zato bo politično mešetarjenje v naslednjem mesecu na vrhuncu.

To smo najbolj očitno videli leta 2009, ko je tedanji predsednik vlade Borut Pahor drugi mandat za slovenskega komisarja v Bruslju ponudil Janezu Potočniku. Potočniku so takrat dvorile slovenske liberalne stranke, ki so zaradi političnega kolapsa na sredini levici potrebovale novega voditelja. Se je Pahor zbal, da bi Potočnik lahko premešal politične karte v Sloveniji in tako premestil ključne figure na šahovnici?

In kaj je bilo najlažje – uporabiti potezo Birgitte Nyborg. Nekdanjemu premierju Antonu Ropu je menda Pahor, in to iz zanesljivih virov blizu Pahorju, ta položaj ponudil, a je Rop na koncu zaradi političnega mešetarjenja izvisel. Pozneje je postal podpredsednik Evropske investicijske banke.

In isto mešetarjenje se zdaj izvaja znotraj političnih strank – ne glede na to, ali so stranke na politični levici ali desnici, taktika ostaja ista. Če moramo to početje definirati v enem stavku, bi se glasilo: ‘Politična pokorščina über principi.'

In v zadnjih dveh tednih smo bili priča največji šahovski potezi na evropski politični šahovnici: po tednih špekulacij in nenehnemu ponavljanju ‘brez komentarja’ se je dosedanji komisar Janez Potočnik sam izločil iz bitke za evropskega poslanca. Ne bo kandidiral – za nobenega. A je hkrati podprl vse slovenske liberalne stranke. Imam občutek, da to ni zadnja beseda o Janezu Potočniku in od Janeza Potočnika v naslednjih mesecih …

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.