Vietnamski veteran, nekdanji predsedniški kandidat in senator, ki je dosegel skoraj vse, kar se v ameriški politiki da, ima poseben privilegij, da lahko nastopa brez dlake na jeziku in da pove tisto, kar si politiki po pravilu drznejo izdati novinarjem le pod krinko tako imenovanih zaupnih virov.

Bič njegovih besed v senatu so Obamovi občutili pred dvema tednoma, ko se je spravil na novo ameriško veleposlanico na Madžarskem Colleen Bell. "Njene edine diplomatske vrline so, da je producirala televizijsko serijo Drzni in lepi, v zadnji kampanji pa je darovala Obami 800.000 dolarjev!" je rohnel senator. Bela hiša se s senatorjevimi besedami seveda ni mogla strinjati, a Obamov tiskovni predstavnik, ki mu je pod plazom novinarskih vprašanj zmanjkalo besed, je na koncu lahko dejal le, da pač ni bil poleg, ko so jo imenovali!

Ponedeljkov McCainov nastop v senatu, potem ko je poročilo o mučenju zapornikov predstavila demokratska senatorka Diane Feinstein, je bil zaradi njegove vietnamske izkušnje deležen posebne pozornosti. John McCain je bil kot ameriški pilot sestreljen nad Hanojem, hudo ranjenega so vietkongovci dolgo mučili - posledice čuti še danes - izpuščen je bil šele leta 1973. Od republikanskega senatorja, ki velja za enega najostrejših kritikov Obamove zunanje politike, še posebej na Bližnjem vzhodu, je bilo torej pričakovati uničujoč protinapad na poročilo Feinsteinove z vsemi mogočimi patriotskimi orožji ...

A John McCain tudi tokrat ni razočaral: poročilo je brez zadržkov podprl, demokratom se je celo zahvalil za njegovo objavo. "Iz lastne izkušnje vem, da informacije, izsiljene z mučenjem, niso zanesljive," je dejal. Zaradi njegovega vietnamskega ujetništva, ki je v Združenih državah, še posebej med starejšimi generacijami dobro poznano, so imele njegove besede v senatu dodatno težo. McCain sovraži okolišenje, govoril je o mučenju in ne oposebnih zasliševalskih metodah, kar je evfemizem, ki ga Cia uporablja še danes.

A McCainove besede so bile že naslednji dan pozabljene - predstavniki Cie so se družno zoperstavili navedbam poročila, nekdanji predsednik George Bush se je seveda tudi tokrat zavil v molk in tako kot nekoč se je tudi tokrat v medijsko bitko po televiziji Fox vrgel njegov podpredsednik Dick Cheney. Skoraj nobeden od njih ni zanikal, da so se mučenja, tako kot jih podrobno opisuje poročilo, resnično dogajala; njihov glavni očitek Feinsteinovi je bila njena ugotovitev, da z mučenji niso pridobili bistvenih informacij, ki jih ne bi bilo mogoče dobiti na drugačen način. Po njihovih navedbah je mučenje imelo smisel in učinek; Cia je z njim pridobila nenadomestljive informacije za ohranitev nacionalne varnosti.

Dodajajo, da poročilo zapostavlja čas, v katerem so se izvajala mučenja. Cia je dobila ukaz, da po 11. septembru za vsako ceno prepreči nov teroristični napad, za katerega nihče ni natančno vedel, kako blizu je in kje naj bi se zgodil. V posebnih razmerah neposredno po napadih, kakršnih Združene države Amerike niso doživele še nikoli, so bile vse ameriške obveščevalne in protiobveščevalne agencije pred izzivom, ki je bil vse prej kot učbeniški primer, kakršne imajo akademiki čas premlevati mesece, leta, morda celo kariero ... "Cijini operativci so reševali življenja," je dejal podpredsednik Cheney in dodal: "Vse je potekalo povsem zakonito!"

Zdaj, ko je duh izpuščen iz steklenice, se celo predsednik Obama noče postaviti na eno ali drugo stran. Vztraja, da zasliševalske metode, ki jih je Cia uporabljala pod predsednikom Bushem in ki jih je takoj po vstopu v Belo hišo prepovedal, nedvomno so mučenje. A hkrati ne odgovarja na vprašanji, ali so z njimi Cijini operativci pridobili podatke, brez katerih na primer ne bi mogel dati svojega znamenitega ukaza o likvidaciji bin Ladna, in ali je Cia o učinkovitosti mučenja zapornikov zavajala Belo hišo in ameriško javnost. Senatno poročilo senatorke Feinstovnove ugotavlja oboje! Tako sedanji direktor Cie John O. Brennan kot njen nekdanji direktor Leon E. Panetta, Obamova najtesnejša sodelavca, trdita, da so bile z mučenjem pridobljene koristne informacije, da pa ga je vseeno Obama povsem upravičeno prepovedal.

Kakršen koli bo končni epilog, objava poročila o mučenju je poteza Združenih držav Amerike, ki je marsikatera druga, celo v praksi delujoča demokracija, ko gre za obračun s svojo polpreteklo zgodovino, ni sposobna. Kljub edinstvenim razmeram neposredno po terorističnem napadu 11. septembra so bile Združene države komaj dobrih deset let pozneje sposobne pogledati resnici v obraz in jo predstaviti javnosti. Za to je bilo treba veliko političnega poguma, a hkrati tudi samozavesti in prepričanja o ameriških vrednotah. In kot je v senatu dejal senator John McCain: Resnico je včasih težko sprejeti, vendar si jo Američani zaslužijo!