(Ne)znana območja, ki so vsakič (z)nova. Lahko pa bi Oneohtrix Point Never razumeli tudi kot učinkovit blagovni psevdonim nekoga, ki s svojimi glasbenimi deli poslušalca ne pušča ravnodušnega. Četudi bi - pod glasbenim vzdevkom Oneohtrix Point Never skriti Daniel Lopatin - raje ostal medijsko in drugače tudi v prihodnje skrit. (Ne)znan v lastnem območju. V svojem svetu, ki mu ga je uspelo zaobjeti s samosvojim zvokom, (s)ozvočiti ga in pričujočem sozvočju dati novo dimenzijo znotraj popularne glasbe. Pogojno mišljeno popularne, kajti glasba, ki jo Oneohtrix Point Never ali Daniel Lopatin komponira, bi bila v vsakem predhodnem, recimo 100-letnem glasbenem obdobju ali opusu oklicana za eksperimentalno. Eksperimentalno godbo, ki uporablja vse vidike in sfere mentalnega. Toda ker je bila Lopatinova glasbena pot v skrivnosti tonov in zvokov tlakovana z razvpitim Roland Juno 60, sintetizatorjem, ki ga je podedoval po očetu, je ostajal, v "resnih" elektronsko-progresivnih glasbenih krogih, vedno v varni senci. Ne preseneča dejstvo, da ga specializirani glasbeni krogi imajo bolj za glasbenega restavratorja kot za glasbenika. V najboljšem primeru norega glasbenika. V ozadju.
V nasprotju z njegovo impresivno diskografije, ki se je z inovativnostjo in svežino prebijala v ospredje. Albumi "R": Rifts (2009), Returnal (2010), Replica (2011) in R Plus Seven, ki je izšel v izteku prejšnjega leta, so najboljši primer sožitja med analognim in digitalnim, med naravnim in umetnim, med stvarnostjo in sanjami. Lopatin si je prek najstniške obsesije nad očetovim Rolandom sam utiral svojo glasbeno pot. Ali bolje rečeno smeri glasbenega potovanja. Prepuščeni kombinatoriki trenutnih navdihov so se v njegovih rokah ali pod njegovimi prsti Roland Juno 60 in druga sentimentalna glasbila slišala popolnoma drugače.
Oneohtrix Point Never jim že pogovorno dopušča čezmejno širino in globino v svojih skladbah, katere v strukturah ali aranžmajih nikoli nimajo razmejitvenih črt med posameznimi glasbili ali točneje med različnimi proizvajalci zvoka. Poslušalec - najpogosteje zapeljan v ta, čisto nov svet - sliši hkratno prepletanje zvočnih sekvenc, vzorcev, loopov in tonov, ki še dodatno ustvarjajo privid ali prisluh, da si se znašel na digitalizirano-analognem simfoničnem koncertu. Danielu je podobno vzdušje na albumu Returnal uspelo dobiti s centrifugiranjem tonskega delca, ki je, na koncu neštetih ponavljajočih se ciklov, zrasel do velikosti, ki bi po svoji dolžini lahko bila povprečje v sodobni popularni glasbi. Plošča Replica pa prinaša nostalgijo, ki jo je Daniel (po)ustvarjal s kolažem arhivskih posnetkov - od radijskih iger pa vse do zimzelenih televizijskih reklam. Ti zvočni relikti, ki so bolj ali manj izvirali iz 80. let, so se pod skladateljevo taktirko vnovič rojevali kot razburljiva in hkrati rahločutna zvočna kulisa. Glasbena aviza kot dober primer žanrskega sožitja in tistega, čemur pripisujemo lastnosti zunajčasovnega v glasbi.
To zvočno bogatenje ali plemenitenje je najbolj celovito in koherentno na zadnjem aktualnem albumu R Plus Seven. Zvočna estetika, ki ga spremlja, je zbrušena do najmanjše podrobnosti, četudi Daniel Lopatin ne sodi med tiste eksperimentaliste, ki sodobno glasbeno tehnologijo uporabljajo za dovršenost in natančnost. To vsekakor omogoča njegovim skladbam, da se povsem nepričakovano razvijajo in spontano (za)sukajo v več smeri. Ob vsem tem pa ves čas ohranjajo povsem enostavno okostje narativnosti. Vsaka skladba njegove zadnje mojstrovine ima svojo zgodbo ali rep in glavo. Če se je apokaliptični bal začel na ruševinah že dolgo ugasnjenega tovarniškega obrata z mehanskim zvokovnim podvozjem, smo že v naslednjem trenutku ali glasbeni sekvenci nošeni z zvočno mehaniko, ki je taka, kot da bi nastajala v naravi. Naravno. Naravnost do ušesnih brbončic.

Miroslav Akrapović