Slovenski športni navijači in tudi sami strastni ljubitelji hokeja so vidno utrujeni od dvigala med svetovno elito in neprivlačno drugo ligo, v katerem je Slovenija ujeta že desetletje in pol. A po drugi strani s(m)o si zaljubljenci v hokej na ledu oddahnili in si rekli: "Juhuhu, še eno leto elite, in to v Kölnu ali Parizu!"

Zakaj oddahnili? Ker globoko v nas že dolgo kljuva kruto na dan prihajajoče dejstvo - da slovenski hokej prej zamira, kot uspeva. Evforija izpred 15 let ob prvem preboju med elito je le nostalgičen spomin na bučni Tivoli, ko zdaj pogledamo po slovenski hokejski krajini, nas stisne.

Liga Ebel se je zajela s preveliko žlico, ki je puščala na vse strani, tako da je en klub propadel, drugi pa bi moral in z nekonkurenčnostjo v avstro-ogrskem prostoru samo vegetira. Letošnji finale DP-ja je bil za resne hokejske obsedence pešliga. Desetletje spremljanja NHL-kariere Anžeta Kopitarja nas ni obogatilo za kakšno novo dvorano ali večja vlaganja. Mlajše reprezentance so vesele ali pa jim pomagajo okoliščine, da se obdržijo v tretjem razredu.

Članska izbrana vrsta je bila zlasti z Vojensom in Sočijem svetilnik velikega upanja na hokejski preporod, a Ostrava z najboljšim mogočim moštvom (dobro, manjkal je David Rodman) je pokazala, kolikšen je v maju zaostanek že za spodnjim domom elite.

Po napredovanju iz pomočnika v selektorja je Nik Zupančič opravil svojo osnovno nalogo: sedmič so se risi iz druge lige uvrstili med hokejsko elito, kjer pa se jim je med 16 najboljšimi reprezentancami sveta uspelo zadržati le dvakrat (2002 in 2005). A pretirano suvereni Slovenci niso bili, zmago v Katovicah pa so dosegli na račun izkušenj in za ta turnir zunajserijskega vratarja Gašperja Krošlja.

Da, manjkala sta najboljša slovenska hokejista Anže Kopitar in Jan Muršak. Ob tem sta bila poškodovana prekaljena brata Marcel in David Rodman, manjkala sta dva standardna branilca Mitja Robar in Andrej Tavželj, vpoklican ni bil vratar Luka Gračnar. Za eno peterko ima HZS rezerve, a to je to. Za neprimerno primerjavo: Češka je v sredo v enem dnevu prejela osem košaric, Švedi imajo spisek 25 igralcev, ki so poškodovani ali ne želijo igrati SP-ja v Rusiji.

Začelo se je udarno in razbilo Japonsko (7:1) kot skoraj še nikoli, a so poznejši visoki porazi pokazali nizko vrednost tokratnih hokejskih samurajev. Ob tem se je dejansko goliada Jana Urbasa začela šele po poškodbi 1. vratarja Jutake Fukufudžija. Z Italijo (3:1) je ključni gol Žige Jegliča prišel ob številčni premoči šele v zadnji tretjini, pika na i se je postavila v prazno mrežo.

Po dnevu premora je sledil šok proti gostiteljem: selektor Zupančič je v vrata postavil Roberta Kristana, ki je tisti dan ravno ostal brez kluba in nekako razumljivo prejel štiri gole iz 20 strelov. Poljskih 4:1 in zlasti najslabša tretjina (2. tretjina) na drugorazrednih SP-jih v zadnjih 15 letih so vnesli otipljiv strah, ki pa je trajal le 24 ur.

Proti Južni Koreji je bil sicer Krošelj matiran že po 40 sekundah, a je nato prav čuvaj mreže vlil mirnost, popolnjen napad JTS pa je poskrbel za ključna gola. V petkovem finalu proti Avstriji se je znova zaostajalo, a tudi vnovič v pravem trenutku izkoristilo številčno premoč. In prav Kölna/Pariza vredni gol je potrdil, da je bil presenetljivo za uspeh Slovenije najpomembnejši 3. napad v sestavi Anže Kuralt-Aleš Mušič-Ken Ograjenšek.

Prvi napad je po prihodu Roberta Saboliča z znano kemijo med Jegličem in Rokom Tičarjem dodal prepotrebne in tudi pričakovane gole, medtem ko je trio kapetana Urbasa postajal iz tekme v tekmo vse bolj neviden. A brez dvoma je bil najkoristnejši ris turnirja vratar Gašper Krošelj.

In tu ga je IIHF-ova strokovna močno pocitrala: čeprav je branil le na treh tekmah in še eno tretjino oz. natanko 200 minut, je bil 29-letni otrok Slavije pravi MVP Katovic. Iz 82 strelov je prejel le tri gole oz. je ubranil kar 96,34 odstotka strelov in v obup spravljal predvsem Avstrijce, ki bodo zaradi njega še eno leto ždeli v drugi hokejski ligi.

V svetu reprezentančnega hokeja očitno obstajata dve globoki prelomnici: 14 stalnih članic elite, ki jim sledi skupinica štirih, ki se letno selijo gor in dol, ostalo pa je hokejska divjina, kjer se premalo vlaga in razvija ali pa so programi v fazi obsežne prenove. A sodeč po izidih mlajših selekcij, ki se zadnja leta vztrajno vrtijo okoli 20. mesta (letos U-20 21., U-18 pa 20.), je jasno, da bi morale Slovenijo v roku nekaj let prehiteti vsaj dve ali tri reprezentance, s čimer bi članske rise potisnili stran od vrat dvigala.

Če napovedi niso dobre, vsaj zagrabimo trenutek. Vsakoletna svetovna prvenstva izgubljajo draž, vendar ostaja pred Zupančičevo četo še ključni izziv leta - olimpijske kvalifikacije za Pjongčang 2018. Za uvod turnirja v Minsku se bodo risi 1. septembra lahko oddolžili Poljakom za nedavni poraz, dan zatem bo sledilo soočenje z Danci, za konec pa, upajmo, finale z gostitelji Belorusi. Oskubimo poljske orle, uplenimo danske leve in zgrabimo beloruske bizone za roge in uživajmo, kot da jutrišnjega hokejskega dne ni. (Glavobol bo v vsakem primeru boleč).