Prvič; z velikim veseljem opazujemo, ko gre kaj narobe v popolni Ljubljani.

Drugič; z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.

Tretjič; z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.

Zdaj pa k podrobnejši analizi.

Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, je tista, ki mladino vedno znova razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot osebne kariere. Zanje predstavlja Zoran Jankovič skorumpirano oblast, ki jo je modno, takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom, malo rušiti. Za nasmejanega župana pa predstavljajo angažirani mediji skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.

Zaradi tega takšno goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.

»Squatting«, kot imenujemo zasedbo praznih in nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena in dokaj običajna praksa, in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, je konflikt, ki se je odigral neštetokrat v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je povsem logično, da imamo tudi skvoterje! Kolikor se gospod župan že jezi, ampak rogovci dajejo mestu tisto potrebno urbano komponento, k temu, da je » Ljubljana najlepše mesto na svetu!«… ali kako že. Povedano drugače; če v Rogu ne bi bilo skvoterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.

V zvezi z Rogom pa sta zanimiva še dva elementa: prvič; zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz tovarne prihajala kolesa in pomenljivo ter simbolno dejanje se je zgodilo prav pretekli konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost izdelka in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, v času, ko je tovarna na Trubarjevi dejansko umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo skvoterjev, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; le ta datira v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v centru Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine … Po načelu, da je lažje rušiti kot graditi, z Rogom oziroma s stavbami znotraj kompleksa spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.

Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost ilegalnih naseljencev stavbe. Ker imajo namreč tudi mnogo bolj elegantno in celo bolj legitimno možnost! Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so v lasti, recimo, DUTB-ja. Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga! Ljubljanski nepremičninski trg, histeričen in povsem iracionalen, premore cele soseske, ki so ostale prazne kot posledica preambicioznih zidarjev. Za milijardo nepremičnin je v vsej državi zgolj v lasti slabe banke. Sem seveda ne štejemo praznih nepremičnin v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina resnično pokazati kreativnost in celo pravo mero zdrave revolucionarnosti, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Medtem ko do Roga niso niti v teoriji kakor koli lastniško upravičeni, bi se v stanovanjih DUTB-ja lahko sklicevali na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so za nasedla stanovanja odobrila kredite; ob tem pa bi imeli še elektriko, tekočo vodo in ostalo urbano obdobje. Da ne govorimo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.

In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan govori, da je treba stavbe v Rogu podreti, »ker so nevarne!« Res so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove take stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani stare in dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih in dotrajanih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma.