Natančneje Cluj napada. Majhno romunsko mesto je postalo hot spot za sodobno slikarstvo. Ja, Romuni so in! Slikarstvo je in! In to tako zelo, da nekateri že mislijo, da je vse skupaj prenapihnjeno. Vsi hodijo v Cluj, slikarji iz Cluja so povsod.

Večji del skupine slikarjev iz Cluja je mogoče videti v galeriji dražbene hiše Sotheby's v centru Londona. Marius Bercea, Zsolt Bodoni, Serban Savu, Mircea Suciu so slogovno ohlapno povezana skupina, zraven lahko damo še Daniela Pitina, ki je sicer Čeh. Na razstavi manjka karizmatični in čedalje bolj uspešni Adrian Ghenie. Vse te fante, ki so stari nekje do 35 let zdaj vabijo razstavljat po vsem svetu. Slike vseh, razen Ghenia, so pravzaprav izredno poceni.
Adrian Ghenie, ki se zdi kot motor dogajanja v Cluju, se razstavno močneje pojavlja nekje od preloma desetletij. Če je soditi po fotografijah njegovih slik, gre za enega maloštevilnih izjemnih slikarjev, ki delajo danes. Seveda je zaslediti tudi drugačna mnenja. Nekateri mu očitajo manierizem. Anyway, njegova olja kažejo izjemno mojstrstvo nekje na sledi Baconu, Doigu, Tuymansu.
Gheniu slogovno precej blizu je Bodoni. Na eni od njegovih slik v Sothebijevi galeriji je videti – pozor – naše Sokole med razmigavanjem. Suciu je precej eksperimentalen: najprej naredi monotipijo, jo poslika in potem odtisne na platno. Nekaj takega. Način dela, ki ga uporablja, mu zagotavlja doseganje izjemne pristnosti podob, za katere se zdi, da se na platnu pojavijo kar same od sebe. Njegov postopek me je spomnil na početje Viktorja Bernika. Savu je slikarski realist. Bercea ima ob skupinski še samostojno razstavo v ugledni galeriji Blain/Southern. Značilni zanj so hibridi med abstrakcijo in krajinskim slikarstvom. Povedal mi je, da je leta 2003, razstavljal v ljubljanski Mestni galeriji. Takrat je ravno diplomiral.
Vsi so pretežno figuraliki. Za vse so značilni debeli, pastozni nanosi. To je tisto, kar jih druži. Sam na Bodonijevih, Pitinovih in Bercovih slikah zaznam precej sintaktičnih lukenj. Luknje povzročijo semantične minuse. Gre za posledico hitrega dela? Ali pa so luknje posledice neobvladovanja medija: ne vem, kaj delam, ampak bom tega 'ne vem, kaj delam' naredil veliko, da prikrijem prav to, da ne vem kaj delam. Savu se giblje v varnem območju slikarskega realizma: gre za strah, da ne bi šlo kaj čez?
V vsakem primeru gre za skupino z izjemnim umetniškim potencialom. Paradoksalno jim lahko v tem trenutku najbolj škodi trg. Nevarnost je v tem, da bodo fantje pač preprosto začeli štancati podobe kar po tekočem traku.