Zvečine so ocene Lichtensteinove retrospektive pozitivne. Le Alastair Smart ni navdušen. Piše, da je Lichtenstein monoton in da gre za umetnika, ki je imel v repertoarju samo »dve ali tri finte«.

Zanimivo je besedilo Richarda Dormenta. Ta je Lichtensteinu precej bolj naklonjen. Lichtensteina postavi na ozadje Maneta. Razstava Edouarda Maneta je prav zdaj odprta v prostorih Kraljeve akademije.

Tako Smart kot Dorment imata problem, ki je značilen za sodobnost in kaže prav na tisto vrsto zmedenosti, o kateri pišem na teh straneh. Oba namreč Lichtensteina postavita na »klasično« ozadje in svojo oceno potegneta prav od tam. Dorment je pri tem ekspliciten, Smart impliciten.

Ozadje, ki ga poišče Dorment, so stari mojstri. In to je tisto, o čemer bi nas radi prepričali »zmedeni, šašavi ali pokvarjeni« v svetu sodobne umetnosti. Da namreč obstaja sklenjena linija od da Vincija, preko Rembrandta in Maneta in Picassa … do Lichtensteina, Koonsa, Hirsta. To je seveda bedarija. Lichtenstein je ravno toliko povezan v Manetom, kot so the Beatles z ... Berliozom. Razen tega, da gre v obeh primerih za muziko, ni nobene zveze. Berlioz je pač »visoka« muzika, ki svoje korenine vleče iz Mozarta in še nazaj iz Pitagorejcev, če že hočete. Beatles so trivialna muzika, ki svoje korenine vleče iz rock'n'rolla, ta pa iz afriških ritmov ali kako že gre tista zgodba.

Noben resen muzikolog nima kaj početi z Beatli, saj je njihovo muziko z muzikološkega stališča mogoče opisati v treh stavkih. Vstopijo kulturologi, sociologi in ne vem kdo še, ki nakladajo že pol stoletja. Le zakaj se potem resni umetnostni kritiki, in Dorment je resen kritik, ukvarjajo z Lichtensteinom? Ravno zaradi zmede, ki vlada v sodobni vizualni umetnosti. Te stvari v sferi vizualnih umetnosti nikoli niso bile izrečene.

Smart se tega problema zaveda implicitno: Lichtensteina opiše kot umetnika, ki ima »dve ali tri finte« ... Prav tako bi lahko napisal, da je njegovo umetnost mogoče opisati v dveh ali treh stavkih! Smart je prav tako žrtev zmedenosti, ki jo opisujem na teh straneh, le da je njemu situacija implicitno jasna.

Mimogrede: Lichtenstein je svoje izdelke včasih potegnil v tretjo dimenzijo (relief?). V muziki bi temu lahko bila vzporedna ... stereofonija!