Vozi! (Drive, 2011) je bil relativno konvencionalen film, morda zaradi tega, ker Refn ni sodeloval pri pisanju scenarija ali pa ker se je želel uveljaviti v Hollywoodu. Uglajena zgodba o nevarnem samotarju z dobrim srcem je izpolnila pričakovanja gledalcev in predstavila svet, ki je moralno jasen. Dala je gledalcu junaka, za katerega lahko navija in ni prekoračila svojega žanrskega okvira.
Samo bog odpušča (Only God Forgives, 2013) je pa nekaj popolnoma drugačnega. S kamero, ki se počasi premika skozi prostore, oblite z rdečo lučjo, z zloslutnimi zvočnimi pokrajinami, enigmatično igro, s koncem, ki ga je težko pojasniti in splošnim občutkom tegobe Refnov novi film namerno obuja spomine na Stanleyja Kubricka in še posebej Davida Lyncha, pa tudi na klavstrofobičnost in pretiravanje Srbskega filma (Srpski film, 2010) Srdjana Spasojevića. Tudi sledi Larsa Von Trierja boste opazili (posebej iz filma Element zločina/The Element of Crime, 1985). Posvečen je Alejandru Jodorowskemu, mojstru šokantnosti in groteske. Tako, da tisti, ki pričakujejo žanrski izdelek, kot je bil Vozi! ali režiserjeve zgodnje filme o kriminalcih na "zlih ulicah" Köbenhavna, bodo verjetno neprijetno presenečeni. Napovednik, ki ga prikaže kot eksploziven akcijski film, ga - milo rečeno - napačno predstavlja.
Kadri, gibanje kamere, domiselna nasilna dejanja, razsvetlitev in zvok so izdelani do popolnosti. Čuti se, da gre za več kot perfekcionizem; čuti se samoljubje režiserja, ki se roga gledalcu in njegovim željam. Ne mislim, da mora režiser popuščati popularnemu okusu, vendar je meja med pogumnim kljubovanjem in narcisoidnostjo tanka.
(Bralce opozarjamo, da nadaljevanje kolumne razkriva del vsebine filma.)

Zagotovo je imel dober razlog
Gre za brata Američana Billyja (Tom Burke) in Juliena (Ryan Gosling), lastnika kluba za tajski boks v Bangkoku, ki je le pretveza za njun posel z mamili. Billy posili in ubije šestnajstletno dekle. Policist Chang (Vithaya Pansringarm), neke vrste angel maščevanja, ukaže očetu dekleta, da Billyja ubije, kar ta tudi stori. Da bi prepričal očeta, da naj bolje skrbi za svoje preostale hčerke, mu Chang s sabljo odreže roko. Da si bo zapomnil. V Bangkok prileti Billyjeva in Julienova mati, pošastna Crystal (Kristin Scott Thomas), ki zahteva od Juliena, da maščuje umor starejšega brata. Ko ji pove, da tega ne zmore, ker je Billy posilil in ubil najstnico, mu ona odgovori, da je "zagotovo imel dober razlog", in vzame stvari v svoje roke.
Umor dekletovega očeta je enostaven. Ko pa Crystal najame morilce, da ubijejo tudi Changa, se stvari zapletejo. Julien je dober sin. Ko začne neustavljivi Chang loviti mater, jo poskuša zaščititi. Chang, ki živi z majhno hčerko, je človek, ki muči in ubija s sabljo in z raznimi iglami in noži. Juliena brutalno, a elegantno pretepe z golimi pestmi. Rad poje karaoke. Skozi film so namigi, da so odnosi med materjo in njenima sinovoma prežeti s incestnimi hrepenenji, morda pa tudi dejanji. Crystal govori o tem, da je bil Julien vedno ljubosumen na svojega brata, med drugim zaradi velikosti njegovega penisa. „Ne da je Julienov majhen,“ reče. „Ampak Billyjev je bil ogromen. Kako lahko s tem tekmuješ?“
Sam Julien je redkobeseden. Prebral sem, da je nemški režiser Werner Herzog za neki svoj film hipnotiziral igralce, da bi dobil učinek, ki si ga je želel, in Gosling deluje prav tako. Premika se skozi film kot mesečnik. Svojega izraza ne spremeni niti takrat, ko ga Chang tepe. Do bratovega umora je na videz ravnodušen. Plača lepi prostitutki Mai (Yayaying Rhatha Phongam), da ga zveže in se pred njim samozadovoljuje. Fantazira o tem, kako mu neki moški odreže roke.

Hipnotičnost
Refnovi zgodnji danski filmi vsebujejo nekaj naturalizma: usode njegovih preprodajalcev mamil in zasvojencev so bile povezane z realistično prikazanim svetom. Delež realizma se je manjšal vse do tega filma, v katerem se pojavi le na obrobju. Počutimo se, kot da smo zaprti v določen svet, ki nam ni jasen in ki je daleč od tistega, kar mislimo, da je normalno.
Na neki način je Samo bog odpušča podoben trilogiji Diler (Pusher I-III, 1996-2005). Refn se je vrnil k amoralnosti teh filmov brez pravih junakov. V Vozi! pa tudi v Božjem bojevniku (Valhalla Rising, 2009) smo imeli klasične nevarne, a poštene junake. V novem filmu pa med pomembnimi liki le prostitutke Mai ne bremenijo zlobna dejanja. Čeprav je Yayaying Rhatha Phongam zelo dobra v tej vlogi, kompleksnost likov ni zelo pomembna, ker to ni film o ljudeh. To je film vzdušja, ki naj bi gledalca potegnil v svet nasilja, nevarnosti in nelagodja.
Ves film preveva občutek hipnotičnosti. Svet tega filma opredeljujejo počasen tempo, prostorska dezorientacija (to, da dva lika navidezno opažata drug drugega, ne pomeni, da sta v istem prostoru), rdeča luč, ki obliva dolge hodnike in sobe, v katerih se film odvija, in tisti čuden lynchevski zvok, kot neki stroj, ki nenehno brni v ozadju.
Ni dvoma, da je svet, ki ga film ustvari, grozljiv. Ampak preveč se vidi režiserjev trud, in ne morem se osvoboditi občutka, da je vse to zaman; da na koncu nič ne pomeni ali v vsakem primeru zelo malo. Ima elemente religiozne alegorije. Lahko bi se reklo, da gre za like, ki so prekleti, in čeprav jih je dohitela božja kazen, se ukvarjajo z zlom do zadnjega hipa. Gre tudi za željo po odrešitvi Juliena zaradi krvavega dejanja v preteklosti. Namišljeno kri z rok si umiva kot Lady Macbeth.
Ampak Refnov počasen in umeten pristop vse zaduši. Nas usoda teh ljudi zares zanima? Vsi dolgi premori molki in tavanja skozi dolge in temne hodnike pa tudi popolna ambivalentnost Goslingovega obraza ter izbruhi virtuoznega sadizma začnejo delovati samozadovoljno. Refn je vzel prvine neštetih kriminalk, pa tudi lastnih, vse upočasnil, pretiraval, briljantno tehnično obdelal in rezultat je lepa posoda, v kateri ni ničesar ali v vsakem primeru zelo malo.