Začnemo ponoči v hotelski sobi nad mestom. Na televiziji je košarka. Zvok je izključen. Mož stoji in gleda skozi okno luči Los Angelesa. Pogovarja se po telefonu. Pojasnjuje, da bo sogovorniku povsem jasno. »Povejte mi le čas in kraj, jaz pa vam dam pet minut,« govori mirno in razločno. »Kar koli se zgodi v tem času, sem z vami. Brezpogojno. Če prekoračite čas, ste prepuščeni sami sebi. Razumete? Dobro.« Doda: » In ne bom več dosegljiv na ta telefon.« Vrže telefon na posteljo, ki je nedotaknjena, in zapusti sobo. Kamera ostane v sobi in snema skozi okno velemesto ponoči.

Vse je na svojem mestu
Takoj vemo, da bo Vozi!, ki je na ogled v Ljubljanskem Kinodvoru ta teden, ena tistih kriminalk o profesionalcu na delu; film, da parafraziram pokojnega francoskega mojstra takšnih filmov Jean-Pierra Melvilla, o osamljenem moškem v prazni sobi. Ta je lahko morilec, ropar ali, v tem filmu, voznik. Junakov način govora nam odkrije hladnokrvnega in dobro organiziranega človeka. Čutimo, da je njegova samota njegov ščit. Prizor vsebuje pridih tragičnega, ker vemo, da se bo nekaj prebilo skozi to samoto in da ni nič bolj tveganega za takšnega človeka. Luči mesta, ki jih vidimo skozi okno, nam povedo, da bo to film, ki se v glavnem dogaja na praznih nočnih ulicah velemesta. Vstopamo v svet, skozi katerega so nas že vodili Melville, Walter Hill, Michael Mann, John Woo in nešteti manj pomembni režiserji.

Prizori, ki sledijo, ne razočarajo. Med begom z mesta ropa kamera ostane v avtu z junakom in moškima, ki sta ga najela. Sekvenca je mojstrska na nevsiljiv način. Skoraj pet minut smo v Goslingovi družbi in lahko opazujemo njegovo preciznost, organiziranost in premišljenost. Avto pusti v garaži neke športne dvorane in se stopi z množico. S bejzbolsko čepico na glavi gre mirno mimo policistov.

Voznik spozna ljubko sosedo Irene (simpatična Carey Mulligan) in njenega majhnega sina Benicija (Kaden Leos). Njen mož je v zaporu. Ko ga izpustijo, se znajde v težavah s kriminalci, s katerimi je povezan tudi junak. Ta možu poskuša pomagati pri ropu, da bi lahko odplačal svoj dolg. Ko gredo stvari hudo narobe, se junak znajde sam v boju proti sadističnim kriminalcem. Počne tisto, kar počne, da bi zaščitil Irene in Benicija. Film ponuja še eno stalnico takšnih filmov: zlobneža (odličen Albert Brooks), zmožnega eksplozivnega in nepričakovanega nasilja, kot je zabijanje vilice v oko nesposobnega podrepneža.

Pokončni možje, fanatiki in zgube
Goslingov voznik nadaljuje režiserjev trend k manj moralno kompliciranim junakom in s tem manj tveganim narativnim terenom. Čeprav Goslingov lik pripada tradiciji redkobesednih profesionalcev, kot sta Alain Delon v filmu Jean-Pierra Melvilla Bledolični ubijalec (Le samourai, 1967) in Ryan O'Neal v Vozniku (The Driver, 1978) Walterja Hilla, je njegov pravi predhodnik Shane, ki ga je igral Alan Ladd v vesternu Georgea Stevensa z istim naslovom leta 1953. Tako kot Shane je Goslingov lik v bistvu samotar, ki prezre svoj kodeks, da bi pomagal družini v težavah, ker ljubi mater in njenega sina. Voznik uporabi svojo skoraj nadnaravno moč, da bi ščitil osnovno celico družbe, družino. To je sentimentalna zasnova za film, ki da gledalcu lik, za katerega lahko navija. Hkrati to naredi film dostopnejši in veliko bolj konvencionalen od filmov z začetka režiserjeve kariere.
Junak Refnovega prejšnjega filma Božji bojevnik (Valhalla Rising, 2009) je že bil korak v to smer. Enooki, molčeči bojevnik iz prvega stoletja, ki ga je igral Mads Mikkelsen, z golimi rokami iztrebi svoje sovražnike, vendar pa ščiti fantka, ki mu sledi. Enooki je ikonska podoba prvotne moške moči in sposobnosti samožrtvovanja in ubija le tiste, ki so si v narativnem smislu to »zaslužili«. Pravi epski junak je in ne povzroči pri gledalcu kakšne posebne moralne dileme, kar se tiče njegovih krvavih dejanj. V vsakem primeru nič več kot barbar Conan.

Gosling je, seveda, veliko bolj uglajen. Za to, da nas film in lik ganeta, je najzaslužnejši prav on. To je igralec, ki je povsem domač pred kamero. Težko si ga je predstavljati na odru, ker je njegova igra kot ustvarjena za bližje posnetke. Njegova subtilna obrazna mimika nas zmore prepričati, da je človek, ki je sposoben nasprotniku zabiti žebelj v čelu in hkrati je poln topline do Irene in Benicija. Najučinkovitejši je, ko hladnokrvno drvi po nočnih ulicah Los Angelesa z zobotrebcem v ustih. Obuja spomine na Steva McQueena pa tudi Chowa Yun-Fata.

Voznik ni toliko oddaljen od Enookega, kot sta oba oddaljena od zgub in morilcev, ki so bili osrednji liki Refnove trilogije Diler (1996, 2004, 2005) in še bolj od Toma Hardyja v vlogi načelnega divjaka v Bronsonu (2008). Zadnji je obstajal v filmskem svetu absurdne grotesknosti in groteskno-komičnega nasilja, ki je občasno spominjal na Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange, 1971) Stanleyja Kubricka. Med vso razburljivostjo tega filma se gledalec lahko le sprašuje, zakaj se z odobravanjem odzove na človeka, čigar cilj je, da postane najnasilnejši, najdražji in najslavnejši zapornik v Britaniji. Film je bil izredno zabaven. Z druge strani pa je ustvaril neugodno situacijo za gledalca, ki se v glavnem zaradi spektakularno karizmatične igre Toma Hardyja poistoveti s asocialnim razbijačem.
Tudi Refnov prvi ameriški film, Fear X (2003), odkrito lynchevsko potovanje v grozo, ni dal junaka, na katerega se gledalec lahko zanese, kot se zanese na Voznika (pravega imena nikoli ne izvemo). John Turturro kot navaden človek, ki raziskuje umor svoje žene, je nebogljen in mu grozijo stvari, ki jih ne razume. Je človek, čigar edino dejanje upora se morda sploh nikoli ni zgodilo.

Frank je že mrtev
Če sem v tem članku omenil veliko drugih režiserjev, igralcev in filmov, sem zaradi tega, ker je to pri Refnu neizogibno. On je filmofilski režiser. Vozi in njegovi prejšnji film obujajo spomin na ves niz režiserjev in filmov, od Martina Scorseseja in Michaela Manna do Davida Lyncha. Del užitka, ki ga daje film Vozi, je prav prepoznavnost žanrskih arhetipov in elegantnem načinu, kako jih Refn obuja. Eden najbolj nepričakovanih odmevov v njegovem opusu je na klasični film noir Night and the City (1950) Julesa Dassina v Refnovem, meni najljubšem, filmu, prvem delu trilogije Diler, ki je hkrati režiserjev prvenec.
Tu uprizori nagli propad majhnega lokalnega preprodajalca mamil v Koebenhavnu. Diler Frank (Kim Bodnia) dolguje denar bosansko-srbskem gangsterju Milu (Zlatko Burić). Vsi poskusi, da pride do njega, mu spodletijo, in zato postaja vse bolj obupan. Heroin, ki ga je mislil prodati, je le pecilni prašek. Oropa nekega drugega dilerja, ampak spet dobi le pecilni prašek in si ustvari še enega sovražnika. Njegovo zlorabljeno dekle ga v zadnjem hipu prevara in zbeži s tisto malo denarja, ki mu ga uspe zbrati. Težko je verjeti, da si Refn ni ogledal Night and the City, ki sledi nezaustavljivemu propadanju tretjerazrednega goljufa Harryja Fabiana, ki ga igra Richard Widmark in ki ga preganja londonski gangster Herbert Lom. Ko gredo stvari izpod dežja pod kap, mu nekdo pove: »Ti si že mrtev, Harry Fabian.« Diler ni na tej ravni, ampak je ena tistih neusmiljenih kriminalk, v katerih je smola otipljiva stvar, skoraj lik zase. V svojem prvem filmu nas je Refn seznanil z moškim, ki je vse prej kot pokončen.

Goslingov hladnokrvni voznik z dobrim srcem je daleč od tega. Gre za premočrtnega junaka popularnega tipa: profesionalec zunaj zakona, ki živi po lastnem kodeksu. To je dober film, ki obuja spomin na druge dobre filme. Vozi izpolni gledalčeva pričakovanja. Dobimo napeto kriminalko, ki jo začetek filma napoveduje. Hkrati je pa to veliko bolj konvencionalen in najmanj tvegan film, ki ga je Refn do zdaj posnel.