Uvrstitev rojstva pravljice je v veliki meri stvar osebnega okusa, zato ga za potrebe tega članka postavljam v Italijo v 15. in 16. stoletje, ko Italije kot samostojne države še ni bilo, a so bili dvorci, v katerih se je zbiralo plemstvo in si v pomanjkanju kabelskih programov čas krajšalo z glasbo, plesom in igro. Pripovedi so bile pospremljene z igranimi prizori, v modo pa so prišle posmehljive pripovedi o siromakih, ki so obogateli. Okrog denarja se je pač vse vrtelo in do premoženja je bilo mogoče priti predvsem na dva načina – z dedovanjem (večina) ali s poroko (manjši del). Tako so si pravili zgodbe o ljudeh, ki so začeli na ničli in se s poroko na hitro povzpeli v družbi, ali pa zgodbe o bogataših, ki so obubožali (to se jim je v resnici pogosto dogajalo), a se nato z dna spet povzpeli na ugledne položaje.

Iz tega obdobja izhajajo najstarejše pisane različice pravljic, kot so Gosja pastirica, Obuti maček, Pepelka, Trnuljčica ... Ste že opazili vzorec? V vseh se glavni junak ali junakinja povzpne v družbi s poroko. Seveda v resnici revež zlepa ni oženil princese ali princ poročil služabnice. To bi bilo v resničnem življenju nezaslišano. Tako so na dvorcih v zgodbe vpeljali čarovnijo. Da, vzpon na družbeni lestvici je mogoč, a ti mora za to na pomoč priskočiti dobra vila, govoreči maček ali kaj podobno izmišljenega. V veliki meri je šlo torej za posmehljiv odgovor na ljubezenske romane, ki so že vsaj dve stoletji prej burili domišljijo bralcev, v njih pa sta glavni junak in junakinja premagovala različne ovire na poti do poroke.

Prve pravljice so se torej bolj vrtele okrog porok kot ljubezni. Kljub temu že v teh najdemo primere ljubosumja, tekmovanja za naklonjenost, prevare, lažne identitete in seveda kopico ovir na poti do srečnega para, ki se običajno na koncu tudi poroči. Še korak naprej so naredili v Franciji.

Francija
V Franciji so si v 17. stoletju plemiči prav tako krajšali čas s pripovedmi in igro. Iz šaljivih, posmehljivih prigod so se pravljice prelevile v prave ljubezenske zgodbe z grajenjem vzdušja in liki, ki so jih odlikovali trpljenje, požrtvovalnost in podobne romantične lastnosti. Najbolj znano ime iz tega obdobja je Catherine d'Aulnoy, katere resnično življenje je bilo občasno celo bolj napeto od izmišljenih pripovedi. Ona je uradna avtorica izraza pravljica. Nekaj njenih del si lahko preberete tudi v slovenskem prevodu. Za današnji okus so malo predolga, malo preveč je opisovanja, tudi dramaturško se najdejo slepi rokavi, a na splošno so to zanimivi izdelki.

Njen sodobnik Charles Perrault je napisal le osem pravljic, a med njimi nekaj najbolj znanih. Vse je posnel po starejših različicah, ki sem jih že omenil, a jim je dodal nekaj prepoznavnih elementov in na konec šaljiv poduk, ki ga še danes od pravljic kar nekako pričakujemo, čeprav ne več kot posmeh, ampak prej kot življenjsko modrost. Pepelko gotovo poznate v Perraultovi različici z vilo, bučo in steklenimi čeveljci. Zgodbo je predstavil kot tekmovanje deklet za prinčevo naklonjenost in sklene se s trojno poroko. Rdeči kapici je dal prav on rdeče ogrinjalo, a je izpustil lovca. Zgodbo je predstavil kot zaplet naivne deklice s starejšim plenilsko nastrojenim moškim, predstavljanim v liku prebrisanega volka, kakršnih je na kraljevem dvoru kar mrgolelo.

Pri Obutem mačku gre tako ali tako za serijo prevar, ki vodijo v poroko mlinarjevega sina s kraljično, Trnuljčica (Speča lepotica v gozdu) pa je malo drugačna, kot ste je vajeni, saj se po princesinem prebujenju vmeša prinčeva mati, ki je ljudožerka, ljubezen je treba torej še obraniti. Tako Perrault kot d'Aulnoy sta ljubezni v pravljicah dala velik poudarek, vedeti pa moramo, da sta oba pisala za odrasle. Njuna nekoliko mlajša sonarodnjakinja Jeanne-Marie Leprince de Beaumont je že spisala pravo veliko ljubezensko zgodbo – Lepotico in Zver, prirejeno za mlada, odraščajoča dekleta. V njenem pisanju spet najdemo vse tipične elemente pogrošnega romana: naslovna junaka sta v težavah (najprej vsak v svojih in potem v skupnih) in še pravi nasprotji, tako na pogled kot po družbenem statusu. Ko ju naključje (ali usoda ali božja volja) združi, se pojavijo nove prepreke (njeni ljubosumni sestri), a vse vodi v srečen konec z razkošno poročno zabavo.

Ko smo že v Franciji, ne moremo mimo 1001 noči, zbirke pravljic z Bližnjega vzhoda, ki jih je prevajal in prirejal Galland, za katerega sumijo, da je nekatere kar sam napisal. V teh pravljicah je toliko ljubezenskih prigod in zdrah, da jih je angleški prevajalec spretno pretvoril v pravcate erotične (žgečkljive) zgodbice z zelo nazornimi prizori in opombami pod črto, a že če ostanemo na začetku, vidimo, da do 1001 noči niti ne bi bilo prišlo, če žene ne bi varale svojih soprogov, ki jim seveda niso ostajali dolžni.

Nemčija
Brata Grimm, najbolj znana nemška pravljičarja, sta v pravljicah, napisanih stoletje in pol pozneje, dajala prednost financam pred romantiko. Vseeno se kopica njunih pravljic konča s poroko, do katere praviloma vodi ogromno ovir, za premagovanje katerih je ob zvijačah potrebna še pomoč čarovnije. Njun sodobnik Bechstein, ki je bil v 19. stoletju celo bolj priljubljen, je v svojih zbirkah objavil veliko praktično enakih pravljic, a so bili njegovi liki praviloma manj nasilni, bolj izbranega obnašanja, lahko bi celo rekli, da so njegove pravljice bolj romantične. Glavni cilj seveda tudi pri njem ostaja poroka.

Klasična Bechsteinova pravljica (te v zbirki Grimmovih ne boste našli) je Sedemkrat lepa, v kateri na poti do izpolnitve ljubezni med princem in revno lepotico stoji kralj, ki mu na pomoč priskoči nezvesta služabnica. Bechstein je tako kot brata Grimm rad poudarjal skromnost, delavnost in ubogljivost. Nemške pravljice drugače od italijanskih in francoskih niso bile več namenjene predvsem zabavi, ampak so imele v večini primerov vzgojne poudarke, čeprav so še vedno ohranile obrazce ljubezenskih zgodb iz 13. stoletja.

Danska
Brez Andersena ne bo šlo. Če so pravljice v Nemčiji v 19. stoletju začele vzgajati otroke, je Andersen vnesel še nekaj religioznih elementov, ki so v starejših slovenskih prevodih izpuščeni. Kljub raznovrstnosti njegovih pravljic jih veliko še vedno uporablja elemente ljubezenskih zgodb, ki jih je rad prepletal z avtobiografskimi podrobnostmi. Lik Snežne kraljice je posnel po Jenny Lind, v katero je bil nesrečno zaljubljen. V pravljici, ki govori o izjemni predanosti deklice do sosedovega fanta z ledom v srcu, pa prepoznamo tudi ljubosumje, tekmovalnost in posesivnost.

Princeska na zrnu graha se vrti okrog primernosti izbranke za princa, Palčica govori o želji majhne deklice po varnem kotičku v velikem svetu, ki ga najde s poroko, Leteči kovček pripoveduje o nezmožnosti ustalitve mladeniča, ki že osvoji srce princese in dobi potrditev njenih staršev, a iz objestnosti zapravi pridobljeno.

Klasično nesrečno ljubezen, katere konec je primerljiv z Romeom in Julijo, najdemo v Stanovitnem kositrnem junaku, Mala morska deklica, priredba Ondine, pa je tako ali tako ena najboljših pravljic s tematiko nesrečne ljubezni. Seveda govorim o Andersenovi, ne Disneyjevi Mali morski deklici, torej o hrepenenju in žrtvovanju, kar je prav tako nepogrešljivo v pravih ljubezenskih zgodbah. Če torej iščete nekaj romantičnega branja, vas bodo Andersenove pravljice težko razočarale.

Upam, da v praznovanje valentinovega ob čokoladi vključite še kakšno vnovično branje klasičnih pravljic.

Vsi slikovni materiali so v javni lasti. Viri:

https://manyinterestingfacts.wordpress.com/2018/12/27/famous-fairy-tale-authors-and-collectors/
https://pravljice.org/pravljice/
https://pravljicezaotroke.blogspot.com/2019/11/sedemkrat-lepa.html
https://discover.hubpages.com/literature/arabian_nights