Pogosto sem bil ob srečanju z Jasmino Cibic zasut s tekstom, saj umetnica zelo veliko govori. Pogosto je govorila, na primer, o odnosu svojih del do modernizma itn. Potem pa sem zagledal, recimo, fotografijo noja, ki zre v daljavo na kocki, ki stoji v luži. Vidite, če bi taisto fotko postavili ob cesti in jo opremili s kakšnim drugačnim tekstom, na primer »Pogumno zremo v prihodnost. Vaša banka«, bi šlo za reklamno akcijo. Tako je pa tale noj umetnost? Foto: http://jasminacibic.org/
Pogosto sem bil ob srečanju z Jasmino Cibic zasut s tekstom, saj umetnica zelo veliko govori. Pogosto je govorila, na primer, o odnosu svojih del do modernizma itn. Potem pa sem zagledal, recimo, fotografijo noja, ki zre v daljavo na kocki, ki stoji v luži. Vidite, če bi taisto fotko postavili ob cesti in jo opremili s kakšnim drugačnim tekstom, na primer »Pogumno zremo v prihodnost. Vaša banka«, bi šlo za reklamno akcijo. Tako je pa tale noj umetnost? Foto: http://jasminacibic.org/

Lady Gaga, Applause

Zadnjič sem (spet) slišal nekaj pripomb na svojo teorijo o umetnosti. Moja teorija o vizualni umetnosti temelji na vzporednicah z zvočnimi umetnostmi. Eden od postulatov teorije je tale: tako, kot so v dvajsetem stoletju dodajali tekst izdelkom trivialne vizualne umetnosti, so trivialni muziki dodajali produkcijo.

In podobno, kot so glasbeniki pogosto tudi producenti svoje muzike, se sodobni vizualni umetniki pogosto "samozgodovinijo".

Gre za to, da umetnik samega sebe umesti v zgodovino in v kontekst. Dejansko pa ta fensi izraz pomeni predvsem to, da umetnik veliko govori in piše o sebi in svojem delu. Svoje delo opremlja s tekstom. Pogosto je prvi "tekst" že naslov izdelka. Tak naslov-tekst naj percepcijo sicer povsem banalnega izdelka že v začetku prestavi v sfero kompleksnega. Primer? Angleški umetnik Michael Craig Martin je leta 1973 v galeriji razstavil kozarec vode in delo naslovil "Oak Tree", se pravi Hrast.

Naslednja kategorija teksta je tekst, ki ga umetniki proizvajajo ob srečanju z gledalci. Pogosto sem bil ob srečanju z Jasmino Cibic zasut s tekstom, saj umetnica zelo veliko govori. Pogosto je govorila, na primer, o odnosu svojih del do modernizma itn. Potem pa sem zagledal, recimo, fotografijo noja, ki zre v daljavo na kocki, ki stoji v luži. Vidite, če bi taisto fotko postavili ob cesti in jo opremili s kakšnim drugačnim tekstom, na primer "Pogumno zremo v prihodnost. Vaša banka", bi šlo za reklamno akcijo. Tako je pa tale noj umetnost? Brez dvoma, ampak …

O tretji kategoriji teksta sem pisal večkrat. Gre za tekst, ki ga trivialnim izdelkom sodobne umetnosti dodajajo kustosi. V muziki imajo takšno funkcijo producenti, ki trivialno muziko opremljajo s produkcijo. Na tej točki sem zadnjič dobil solidno pripombo.

"Trdiš, da je Michael Jackson najbolj natančna zvočna vzporednica Andyju Warholu. Motiš se. Jackson ne more biti zvočna vzporednica Andyju Warholu. Jackson že ima kot vizualno vzporednico muziki svoje video spote."

Ne bo šlo: Jacksona vrtijo na radiu, ne vrtijo pa ga na televiziji z izključenim zvokom. Zvok je torej primaren. Poleg tega je samo nekaj njegovih skladb opremljenih z videom.

Na koncu pa; video v primeru pop glasbenikov spada v generični red, ki mu rečem produkcija: elektrika, ojačevalci, zvočni efekti, plesalci, light show … in video spoti.

P.S.
@Zek: Ja, vsa umetnost je v osnovi konceptualna.
@NOB: O sintezi sem pisal večkrat. Na primer tule.