Novinarji pogosto dobivamo zelo podobne odzive, kadar želimo raziskati težave neke stroke, ki neposredno ali posredno vplivajo na javnost. To je izjemno problematično, ker ostane marsikatera težava javnosti prikrita. A za to niso krivi tisti, ki z mediji ne želijo sodelovati, krivi smo mi, novinarji.

Novinar je največji frajer, če odkrije zgodbo o tem, da je kakšen politik, gospodarstvenik ali kak drug pomemben človek naredil neko nezakonito stvar, naslednji dan pa naredi nadaljevanje zgodbe, da za to nihče ne bo odgovarjal, da policija, kriminalisti in sodstvo spet niso opravili svojega dela. Nič ni narobe s takimi zgodbami, nasprotno, novinarjevo delo je, da razkriva zgodbe, kot je denimo ta, da je Gašpar Gašpar Mišić vozil pijan, in da javnost obvesti o tem, da vodja državnega podjetja ni najbolj kredibilen človek. Narobe pa je, da taka zgodba postane zgodba dneva, če ne tedna vseh medijev in da njej podobne zgodbe zavzemajo veliko večino medijskega prostora in so zato eden najmočnejših novinarskih diskurzov pri nas. Informacije o neetičnih dejanjih ljudi na visokih položajih namreč nimajo skoraj nobene informativne vrednosti. Ko pomislim, kaj bi lahko imel gledalec koristnega od informacije o pijanem g. Mišiću, se spomnim le tega, da se lahko zgodi, da bo g. Mišić nekoč kandidiral za neko mesto v politiki, in ko se bodo volivci odločali o njem, se bodo te informacije spomnili.

Poveličevanje novinarskega diskurza, kot je: poglejte, kaj spet delajo politiki z našim davkoplačevalskim denarjem, ali pa: poglejte, kakšne etične standarde kršijo politični veljaki, je moralno sporno, ker v javnosti vzbuja in krepi občutek nemoči. Za rezultat dobimo močno volilno apatijo, nezainteresiranost javnosti, da bi s kakršnimi koli dejavnostmi sodelovala pri izboljšanju družbenega življenja, in ne nazadnje, arhitekte, gospodarstvenike, obrtnike, zdravnike, akademike, znanstvenike … skratka ljudi, ki jim je mar za svoj poklic, a ne želijo javno opozoriti na težave svoje stroke in s tem nekaj izboljšati, ker po eni strani verjamejo prevladujočemu novinarskemu diskurzu, da se ne da nič spremeniti, po drugi strani pa jih je strah, da ne bo novinar njihovo zgodbo postavil v populistični kontekst in jo s tem banaliziral.