Prejšnji teden so vodje največjih političnih skupin parlamentarno preiskavo namreč zavrnili, so se pa pilatovsko strinjali o ustanovitvi tako imenovane posebne komisije. A ta bo imela za poglabljanje v davčne privilegije manj preiskovalnih pristojnosti. In blokada celovite preiskave zelo verjetno pomeni, da se pred evropskimi parlamentarci pod pritiskom vprašanj ne bodo znašli veliki šefi Appla, Amazona, Googla in drugih, ki so imeli z nemalo članicami EU-ja za njih ugodne bilateralne davčne dogovore. Če so ti nekaterim podjetjem prinašali tržno prednost, to pomeni nedovoljeno državno pomoč.

O tem je preiskavo že začela tudi komisija sama, a parlamentarna preiskava bi bila vsaj dodaten, gotovo bolj neodvisen del razčiščevanja davčnih rabot. Toda vložek je previsok, da bi vladarji EU-ja dovolili, da se poiščejo verodostojni odgovori, ali so dogovori multinacionalk in nacionalnih vlad oškodovali njihove proračune in v končni fazi reducirali tudi EU-proračun. So nekatere države, kot je Slovenija, iz bruseljskega budžeta dobivale manj denarja, ker so Irska, Nizozemska, Luksemburg, Velika Britanija in drugi tja plačevali manj, kot bi, če od velikih plejerjev načrtno ne bi pobirale manj davkov in s tem nižale svojih prihodkov?

Imamo še en dokaz, da je EU bil in ostaja projekt elit. Ki ga čuti vedno manj ljudi in se jih vedno več obrača tudi k evroskeptikom. Ker so krilatice "EU smo mi" prevečkrat le bedno prozoren slogan za oglase pred vsakimi volitvami. Nižji davki in po potencialnem prostotrgovinskem sporazumu EU-ZDA še boljši položaj za velike centre moči, za druge pa ostanejo famozna austerity politika, odrekanje za uravnotežene proračune in seveda neizmerna sreča, ker nam je EU znižal stroške telefoniranja v tujini.