Razlog je povsod isti: menjava kanalizacije in obnova cestišča, opravičilo pa perfidno: zamenjali jih bomo z novimi in številčnejšimi. Kot da je drevo kopalniška ploščica, ki jo enakovredno zamenjaš z novo? Toda mogočna drevesa so največja in najvišja živa bitja na svetu, so stari prebivalci mesta, ki desetletja meščanom proizvajajo kisik, absorbirajo ogljikov dioksid in hrup, v peklenskih poletjih pa ustvarjajo prijetnejšo mikroklimo in pod njihovimi krošnjami najdemo v peklenski vročini zavetje, ki je kar nekaj stopinj hladnejše.

A mestne oblasti so samopašne in ravnajo kot španska vlada s Katalonci. Ne pustijo jim pravice do njihovega naravnega bivanja, ampak na njih pošljejo uničujočo silo žag in bagrov. V Ljubljani je npr. pod zadnjim županom padlo toliko orjaških očakov, da bi fotograf s fotografijami golosekov nabral obilo materiala za odlično retrospektivno razstavo.

Meščani resda bentijo, kdaj pišejo protestna pisma, se organizirajo v civilne iniciative, a to je govorica, ki je oblastniki ne slišijo. V državi imamo sicer ombudsmanko, katere funkcija je, da brani pravice šibkih v odnosu do javnega aparata. A žal ne premore širine, da bi drevesne mogotce uvrstila med enakopravne prebivalce države in protestirala proti njihovi sečnji.

Epistole in elektronski podpisi podpore imajo status zadušne maše. Za rešitev dreves pred župansko aroganco se je spomniti legendarnega morjeplovca Jureta Šterka. Ko so pred desetletji kanili posekati vrbov drevored, se je odločni mož preprosto priklenil na drevo in s telesom obranil kulturno krajino. Če bi tristoletna lipa sedela v mestnem svetu, bi mu dala postaviti spomenik.