Ni skrivnost, da so slovenske nogometne delnice pred oktobrskim ciklusom kvalifikacij za Euro 2016 kotirale dokaj nizko. Za to ni bil kriv le poraz v Estoniji (1:0), ki v resnici na ljubo ni mogel biti v ničemer usoden. Ne nazadnje je šlo (še) le za prvo v seriji desetih tekem. In ne pozabimo, gre za prvo veliko tekmovanje, kjer tudi tretjeuvrščena reprezentanca še lahko upa na preboj prek dodatnih kvalifikacij.

Šlo je za seštevek dosežkov v letu 2014, ki pa je bil precej medel. Štiri tekme, štirje porazi, brez enega samega doseženega gola. Reprezentanca je imela sicer nekaj olajševalnih okoliščin - vse tekme je namreč odigrala v gosteh, med drugim tudi proti Argentini in Urugvaju, ki sta nato nekaj tednov pozneje svoj pečat pustila na svetovnem prvenstvu.

Zdi se, da bi se večina trenerjev po porazu v Estoniji znašla pod hudim udarom kritik. Selektor Srečko Katanec je imel ščit v podobi uspehov, ki jih je sadil in žel pred dobrim desetletjem. A čutiti je bilo, da se je ščit začel krhati in pokati. Povod za to je bil seznam nogometašev za oktobrsko akcijo, na katerem ni bilo Josipa Iličića. Precej strokovnjakov in poznavalcev je dvigalo obrvi, v vedno naklonjeni javnosti je bilo slišati prve resnejše očitke, da Katanec nima več tiste magične palčke, s katero je že dosegal uspehe. Odraz manjšega zaupanja so bili tudi prazni sedeži v Ljudskem vrtu.

Tega se je očitno zavedal tudi Katanec sam, kar dokazuje analiza njegovih izjav v zadnjih dveh tednih - vključno s tisto v prvem odstavku tega zapisa. Izjemno srečnemu razpletu v Mariboru, ki je v dvoboju proti Švici prinesel tri točke, je sledila rutinirana in sploh prva zmaga proti Litvi. Po šestih tako želenih točkah se je krivulja dvignila, optimizem pa spet vrnil na obraze glavnih akterjev.

Bazen potencialnih reprezentantov je v Sloveniji sila majhen, zato je razumljivo, da se Katanec tako bojuje za vsakega. Vrnitev upokojenega Milivoja Novakovića je bila vredna zlata. V tujini bi na 35-letnika, ki svoje zadnje denarce služi na drugem delu sveta, enostavno pozabili. A ta isti veteran je zabil sedem od zadnjih osmih slovenskih zadetkov in pokazal, kako zelo je potreben Sloveniji. Selektor je po tekmi izpostavil tudi Andraža Kirma, ker "je fant pozitiven, dela za ekipo. Vedno se trudi. Čestitke vsem, najbolj pa Kirmu, naj ga že enkrat pustijo na miru, ker dečko dela svoj posel dobro."

Selektor se torej bojuje za svoje fante. Kaj pa za Iličića? Nabor igralcev je majhen, zato bi moral biti v reprezentanci prostor za tiste, ki so sposobni narediti potezo več. Josip Iličić po svojih sposobnostih tja tudi spada. Vprašanje pa je, kakšen je v resnici njegov odnos s Katancem. Ne pozabimo, da je selektor že pred dobrim letom povedal nekaj kritik na račun Iličićevega dela in priprav. Vrednost celote skoraj nikoli ni enaka vsoti posameznih delov. Cilj vsakega trenerja je, da bi bila vrednost celote večja. Kakšen predznak v nogometno enačbo prinaša Iličić?