Globalizacija, ki je spremljala tudi vse planetarne medije, ne glede na agregatno stanje, v katerem so se pojavljali, je vzela davek prav pri posamičnem ali kolektivnem glasbenem agitpropu. Kar naenkrat smo postali priča inflaciji glasbene političnosti. Glasba, ki ni (in)direktno odsevala avtorjevega stališča ali replicirala aktualnega pojava/dogodka, je bila etiketirana kot enosezonska, šundovska, pohujšljiva in plitka. Lestvice so pokale od aktivizma v glasbi in glasbe z aktivizmom. Če ne drugega, so bili tisti hit singli nemalokrat prežeti s kakšno znano zapatistično parolo v matrični 2.1.-preobleki. Naj se najde ... za vsak slučaj. Ta hiperprodukcija glasbe, ki reagira na politiko in politike, je preplavila vse oblike medijske pojavnosti taiste. Ko so še družbena omrežja dosegla pomembno stopnjo instrumentalizacije našega vsakdanjika in življenja nasploh, je glasba postala aviza za naša virtualna življenja. V trenutku, ko ste na svojem družbenoomrežnem profilu (iz)obesili kakšen glasbeni videoklip ali spletne oblačke za poslušanje in izmenjavo glasbenih datotek, ste se politično opredelili. Ne preseneča potemtakem, da je kljub vsesplošnim težnjam glasbene angažiranosti na vseh nivojih, bolj drzno, pogumno in politično nekorektno biti poslušalec ali privrženec pravih pesmi upora.

Z eno takšno skladbo: ultimativno, navdahnjeno, intelektualno, spoštljivo, brezčasno, (nad)realno, uporniško in še kako kritično, so nam postregli pridigarji in trubadurji projekta FFS: skupina Franz Ferdinand in bratovski duet Sparks z Ronom in Russellom Maelom. Na istoimenskem albumu FFS, ki ga preveva zavestna subverzija v verzu in noti, še kako izstopa skladba Dictator's Son! Za razliko od razvpitega Voguovoga intervjuja z Asmo, soprogo sirskega diktatorja Al Asada, ki je kljub resnosti in tragediji, ki še danes traja, izzvenel povsem trivialno, pa nam v skladbi Sin diktatorja avtor(ji) postrežejo s trivialnostmi, ki prežemajo življenje vsakega = nekoga, ki ni nujno, da je sin kakšnega državotvornega tlačitelja. Lahko je navaden guzonjin sin (op. avt. skladba Guzonjin sin/ album: Male priče o velikoj ljubavi/ skupina Zabranjeno pušenje), a vseeno bodo trivialnosti, ki jih (na)nizajo Alex Kapranos & co., slišati tako banalne in vsakdanje. Tako blizu. Sočustvujoče se ... skoraj.

FFS pojejo o tem, da ko več vemo, eni o drugih in drugi o tretjih, si laže zatisnemo oči. Imamo občutek, da svojo vednost o nečem lahko hlinimo in skrijemo. Tisto nekaj vedno nehote spregledamo. Ob toliko tega, kar je z vseh vetrov in strani na razpolago: informativnega, edukativnega, razvedrilnega etc., enostavno pozabimo na tisto (za)vedno. Kljub naši že obsesivni radovednosti (beri: patološko sprejemljivem voajerizmu) se radi skrijemo za druge in se poskusimo aktivno angažirati le v množici. Brezosebno in brez tveganja. Skrajnje korektno in strahopetno.

FFS nam poročajo, da so diktatorji, guzonje, sinovi in ostali med nami. Prepoznavamo jih vsak dan. Vidimo, slišimo, srečamo. Povsod so. S(m)o si zelo podobni, sodeč po tistih imenih, ki so nam skupna: Nat King Cole, Harris Tweed, Bundesliga, Hugo Boss, AirJordanke ... A vseeno je treba (v)stati, (ob)stati in si na glas povedati. Okrcati. Zaropotati. Po mizi udariti.