Zgodbo poznamo: v krčenju prazničnih dni, ki smo jih postavili na žrtvenik gospodarske učinkovitosti, jo je najhuje skupil 2. januar. Ki ga ni več. Ampak da je navada železna srajca, se pokaže ob letih, ko "večno drugi" pade na zanimiv dan v tednu. Takrat pride do maščevanja izgnanih praznikov, kar se je zgodilo letos drugega januarja.

Analiza ugotovi naslednje. Na srečo praznujemo božič in po norem naključju so nas protoosvoboditelji popeljali na referendum v splošnem času družinske sreče in tako sta se katoliški in državni praznik navezala drug na drugega. Možnost, da so osamosvojitelji ravnali kot prvi kristjani, ki so na poganske praznike nacepili svoje lastne, se zdi v tem primeru zanemarljiva. Čeprav gre po drugi strani pri obeh praznikih za rojstvo. V prvem primeru odrešitelja, v drugem primeru odrešiteljev.

Kakor koli; z nekaj malega akrobatike in s posluhom šolskih oblasti in z idealno umeščenim koncem tedna se je dalo mirno prikolovratiti do silvestra. Potem je bil zabetonirani prvi januar s skoki in valčki na četrtek in do znova odrešujočega konca tedna je bil na poti le petek. Pred leti ne bi bilo problema, nova realnost pa je letošnji prvi petek razglasila za delovni dan.

Da ne bi bili podobni srednjeveškim menihom, ki so se prepirali o številu konjskih zob, ko pa se je eden spomnil in konju odprl gobec, so ga sežgali na grmadi, smo se na petek, 2. januarja, zapeljali po Sloveniji. In celo po prestolnici. Večje delovne vneme ni bilo zaslediti, ker so delovni ljudje in občani uporabili prastari trik z dnevom dopusta. Med praznikom in dopustom je za službujočega velika razlika, ampak na srečo z dopustom vsaj imamo instrument, ki nam takšno premostitev omogoča …

Jasno, da težave 2. januarja nismo edini opazili v naši skromni oddaji, temveč so jo z veliko slastjo pograbili tudi v drugih medijih. Iz čiste hudobije, ker so morali mediji 2. januarja iziti in pripraviti program. Poročila so bila naslednja: javni sektor se je prebil skozi z dopusti, šolniki z delovno soboto, realni sektor se je mnogokje švercal s kolektivci. Od tod povsem praznična podoba Slovenije na delovni dan 2. januarja. In ko so mediji to ugotovili, so seveda odšli do delodajalcev, pod pritiskom katerih je 2. januar prenehal biti praznik. Delodajalci so rekli, da je tako prav in da v Sloveniji delamo absolutno premalo. Vsekakor manj kot v primerljivih gospodarstvih. Kar je seveda povsem legitimno, če delodajalci izjav ne bi dajali po telefonih z avstrijskih smučišč. Namreč; nobenemu izmed delodajalcev ni prišlo na misel, da bi v petek, drugega januarja, delal. Vzeli so si dopust in se v prostem dnevu pridružili delojemalcem.

Ta droben izsek, ki je v svojem bistvu samo komičen, pa v sebi nosi tudi zrno nečesa večjega in pomembnejšega, tako da problem drugega januarja na petek pove o Sloveniji in Slovencih veliko več, kot se zdi na prvi pogled.

Namreč; na načelni ravni bi morali na delovni dan delati, dejansko pa to nikomur ne pade na pamet. Ampak ker smo zadovoljili načelu, smo po našem mnenju s tem že tudi spremenili realnost. Povedano drugače: v realnem svetu bi morali delodajalci, se pravi lastniki, manedžerji, direktorji, nadzorni sveti, uslužbenci Gospodarske zbornice in funkcionarji vseh ostalih zbornic na petek, 2. januarja, že pol ure pred začetkom delovnega časa vihteti težko kladivo produktivnosti. Takoj za tem bi se jim morali pridružiti sindikalni voditelji, uslužbenci v državni upravi, javni sektor, šolniki in šolarji, delavci na črno in študentje z napotnico. Delati bi morali še bolj zavzeto, kot delamo običajno, saj gre le za en delovni dan, ki ga napademo, spočiti od praznikov, vedoč, da nas čaka konec tedna. 2. januar bi moral biti festival slovenske storilnosti, manifestacija stereotipa o marljivem in delovnem Slovencu. A mi smo ga zašuštrali; najprej s tem, ko smo ga povzdignili v delovni dan na zakonodajni ravni in ga takoj za tem v realnosti degradirali v dela prost dan.

Letošnji 2. januar je zgoščena zgodba slovenske resničnosti, ki je na načelni ravni najbolj urejena, najbolj papeška od vseh resničnosti; umita vseh laži in sprenevedanj pa je ena čisto navadna, na trenutke celo poniglava realnost. V bistvu smo na delovni dan drugega januarja drug drugega gledali v obraz in si lagali. Kar pa za neko urejeno družbo ni samo nesprejemljivo, temveč je do žalosti smešno. Ali mogoče žalostno do smeha.