Ko sem odrasel in pridobil pet ali šest kilogramov preveč (mirno lahko pomnožite z deset), se mi je večkrat porodila misel, da bi začel teči in s to dejavnostjo predvsem shujšal. Še dobro se spomnim prvega (in edinega) poskusa pred dobrim desetletjem, ko sem zmogel nekaj sto metrov in nato pet dni zaradi bolečin v kolenih nisem mogel normalno hoditi, ampak sem se vlekel, kot bi ravnokar preživel dva ultramaratona in tri vojne. Hkrati! Ne, tek res ni zame. Dobro, poskusil sem, nimam si česa očitati.

Sorodna novica Na izvod knjige Štoparski vodnik po Galaksiji je bilo treba čakati tudi deset let

Arthur Dent se je naučil leteti, jaz pa ...
Lani me je številka na tehtnici končno prisilila, da nekaj naredim za svoje zdravje, zato sem začel resno in organizirano hoditi v hribe. Ker imam rad številke, sem si seveda zapisal marsikateri statistični podatek, med drugim tudi čas, ki sem ga porabil za vse vzpone in spuste. Hitenje pri spustih (prav zaradi kolen, sem bil podučen) ni bilo nekaj najbolj pametnega. Ugotovil pa sem, da se noge premikajo kar same od sebe in so se zaradi sile težnosti prestavile v rahel tek. Bil sem kot Arthur Dent v Štoparskem vodniku po Galaksiji, ki se je vrgel po tleh, a jih zgrešil in se tako naučil leteti. Sam se sicer nisem naučil leteti, ampak teči. Bolje rečeno, nisem več sovražil teka ali popolnoma natančno, vzljubil sem idejo o teku.

Morda pa bo nekoč vendarle mogoče v enem kosu preteči kilometer. Potem dva, tri, pet, deset, 21, 42, cel krog okrog Blatnega jezera ... Tako nekako so se v delčku sekunde v različnih delih možganov začele prižigati žarnice in vzburjale že zdavnaj pokopane maratonske sanje, za katere sem verjel, da jih mora najbrž gojiti vsak športni novinar. Tako sem maja lani prvič skušal teči tudi po ravnem, zmogel 900-metrski krog po domači vasici in se v izhodišče vrnil po slabih sedmih minutah. In preživel. Po nekaj minutah sem ponovil krog in bil 19 sekund hitrejši. In spet preživel. Saj to pa vendar ni nekaj tako groznega. Predvsem pa sem bil brez bolečin.

V mesecu do petke
Ključna razlika v primerjavi z neposrečenim poskusom na začetku prejšnjega desetletja je bila seveda v tem, da sem bil takrat popolnoma brez kondicije (na kar me je telo seveda takoj opozorilo), tokrat pa sem jo po petih mesecih hribolazenja nekaj vendarle dobil (na kar me je opozorila odsotnost bolečine). V dobrem mesecu mi je tako res uspelo narediti korake do petih premaganih kilometrov v enem kosu, skupaj pa sem nabral slabih 60 kilometrov. Zelo spodbuden začetek, a tek je nato romal na krajši odmor. Velika poletna vročina je bila vzrok za pritisk na gumb odmor, kondicijo pa sem vseeno vzdrževal s še vedno zelo doslednim hribolazenjem.

Prišel je konec oktobra in z njim Ljubljanski maraton, ki je po pandemiji na ulice po dveh letih spet zmamil več kot 10.000 ljudi. "Zakaj ne bi bil naslednje leto med njimi tudi sam," sem se vprašal. Zakaj ne bi na naslednjem maratonu premagal 21 kilometrov? Res, zakaj ne! Čeprav nisem tekel štiri mesece, sem najprej za test prvič pretekel šest kilometrov, nekaj dni pozneje pa v enem kosu še deset. 74 minut najbrž za večino tekačev predstavlja bolj hitro hojo kot pa tek, a mene je ta dosežek navdušil, ker sem dokončno spoznal, da v sebi vendarle nimam protitekaškega gena oziroma bombe samouničenja, ki bi se aktivirala ob vsakem poskusu teka (ali zgolj misli na to). Skratka, tako sem v glavi dokončno sprejel projekt "polmaraton 2023".

Slovo od švicarskega sira
Najprej je prišel čas za nakup tekaške opreme. Na zunanjo podobo nikoli nisem prav veliko dal, enako velja tudi za obutev. Moji prvi tekaški copati so bili popolnoma neprimerni, saj so podplati v nekaj mesecih postali bolj podobni švicarskemu siru, a brez panike, luknjice so se hitro zapolnile (s kamenčki, saj sem veliko tekel po makadamu). Da, jasno mi je bilo, da v primeru resnejšega treninga tako ne smem nadaljevati, zato sem si kupil solidne trail copate (še vedno sem veliko hodil v hribe).

Obrnil sem se na sodelavca Miho, ki je na istem maratonu prvič pretekel 42 kilometrov (magično mejo treh ur je zgrešil le za dobrih deset minut). Mirno mi je razlagal, naj se nikakor ne obremenjujem s časom, zimska sezona je namreč namenjena predvsem grajenju podlage. Tako sem ostal redno aktiven, hodil v hribe, v zimskih mesecih pa nabiral po približno 60 kilometrov, v marcu in aprilu pa prvič prebil stotko. Podlaga se je lepo gradila.

PST − Prav Specifičen Test
Kot velik ljubitelj hoje sem si kot še en pomemben cilj zadal, da se na začetku maja udeležim poti okrog žice. Čeprav sem pred tem najdlje prehodil 15 kilometrov, me razdalja 33 km ni pretirano skrbela, saj sem bil vendarle v dobri telesni formi. Razmeroma. Ljubljanski krog sem nato tudi v resnici premagal razmeroma lahko in hitro (pet ur in pol), a vznesen nastop sem plačal z žulji, ki so se mi tik nad peto "nalimali" v zadnjem kilometru (oziroma takrat sem jih šele začutil), pretirano lep pogled pa ni bil niti na nohte. Premajhni copati? Premalo stestirani? Premalo uhojeni? Bi moral imeti pred PST-jem vsaj en 20-kilometrski test? Bi moral na vsaki postaji nogam privoščiti počitek in ne loviti velike povprečne hitrosti? Vprašanja so mi švigala v vse smeri, nohti so postajali rahlo boleči, spet sem bil prisiljen prekiniti s tekom (kar bi najbrž v najbolj vročem delu leta tako ali tako naredil). Štirje nohti so se mi očitno zlomili, prelomili in v naslednjih mesecih popolnoma brez težav in sami od sebe odpadli.

Svojo telesno pripravljenost sem še vedno vzdrževal s hribi, na začetku avgusta pa znova obul tekaške čevlje. 12 tednov, to je bila magična krilatica, ki so mi jo v glavo tekači vcepili že pred desetletji (številke si običajno zapomnim tudi, če mi dejavnosti niso všeč, številke premagajo kar koli). Približno toliko resnega in doslednega treninga je načeloma potrebno, da se tekač lahko solidno pripravi na polmaraton. Letošnji avgust k sreči ni bil pretirano vroč, tako sem pod streho spravil 80 km, nato pa iskal kak primeren program, ki te pripravi na odločilnih zadnjih osem tednov. Tu mi je spet pomagal izkušeni Miha, ki mi je svetoval po tri tedenske teke. Sobota − simulacija dolgih tekov, v katerih sem se od 10 km postopoma bližal petnajstici (dva tedna pred tekmo). Četrtki so bili namenjeni regeneracijski petici. Pri obeh mi je svetoval kar se da lahkoten tek, pri katerem je cilj predvsem to, da se telo navadi vse daljših obremenitev. Torek pa sva določila za testiranje tempa teka, ki si ga želim odteči na tekmi. Od enega kilometra do postopoma desetih (spet slaba dva tedna pred dnevom D).

Zaupati procesu − zaupati treningom
Moram priznati, da se je vame naselilo precej dvoma. Kako naj 80 odstotkov časa tečem lahkotno kot metulj na sprehodu, preostali čas pa naj bom na zgornji meji lastnih sposobnosti? Če sem najprej komaj preživel en km hitrega teka, kako naj to ponovim na 20-krat daljši razdalji? Priznam, počutil sem se (pravzaprav se še vedno) kot navijač košarkarjev Philadelphie, ki posluša staro mantro Trust the Process (Zaupaj procesu, op. a.). "Kako naj mu zaupam? Philadelphia vendarle ni osvojila naslova prvaka," mi dvome širi čustveni del jaza. A na drugi strani me racionalni del spodbuja: "Seveda mu lahko zaupaš. Navijači Philadelphie ničesar niso imeli v svojih rokah. Ti imaš vse. V svojih nogah."

Iste noge so 17 dni pred dogodkom začutile neprijetno novico – na notranjem delu desnega stopala se mi je začel delati žulj. V hipu sem podoživel vse neprijetne posledice PST-ja in se skorajda poslovil od maratona. Po malce branja (in spraševanja) sem ugotovil, da je 700 km teka in še približno tisoč km hribov morda pustilo posledice pri čevljih, ki so bili najbrž že v osnovi za pol številke premajhni. Hitro sem se odločil za nakup novih čevljev, začela se je misija čim hitreje uhoditi novo opremo. Vsi trije teki so se končali na enak način, malo pred iztekom petega kilometra sem v podplatih začutil mravljince. Panika se je le stopnjevala. Naključje (ali to sploh obstajajo?) je hotelo, da sem dan po zadnjem poskusu imel snemanje podkasta z Markom Roblekom (ki mu lahko prisluhnete nekaj člankov višje). Predlagal mi je, da se znebim vložkov. Nekaj ur pozneje sem brez težav odtekel desetko in se pomirjeno vrnil v načrtovane tirnice.

Ne ponujajte mi knjig za samopomoč
In zdaj sem tu. V tednu, ko se bom udeležil svojega prvega tekaškega dogodka. Ko bom prvič skušal preteči 21 km. Ko (si) bom skušal spet dokazati, da je mogoče storiti marsikaj. Le če se za to odločim in naredim prvi korak ... No, priznati vam moram, da res izrazito ne maram različnih priročnikov za samopomoč, niti filozofije, da je vse mogoče uresničiti, če si to le želiš. Ker to ni res. Ne morem postati astronavt ali kirurg. Za prvo nimam telesnih sposobnosti, za drugo me ovira slabost, ko vidim kri. Ne živim v pravljicah, postlanih z rožicami, kjer mi zgolj misel že odpre vrata v nebesa. Žal ne. No, v nedeljo bom videl, ali je ta želja pri meni vendarle dovolj močna, da strem oreh po imenu polmaraton. Priprave sem opravil dobro, zdaj me čaka še cesta. In glava ;)

PS: nekaj ur po (pol)maratonu: Ja, uspelo mi je! Lahko bi sicer še pisal o napetosti pred startom, dobri prvi polovici, krizi v nadaljevanju, hitri odločitvi, da ne bom nikoli več tekel tako dolgih tekov in ... kmalu potem še iskanju napak, kaj moram spremeniti na naslednjem polmaratonu ... A naj še kaj ostane za naslednjič :) Pod črto pa – tekaška ideja je zdaj res v moji krvi!