Gre za biografski film, ki na velika platna prinaša zgodbo o eni najbolj popularnih glasbenih skupin vseh časov Queen in morda še bolj popularnega frontmana Freddieja Mercuryja. Film se je v številnih državah takoj zasidral na vrhove lestvic, tako v ZDA kot v Veliki Britaniji in ne nazadnje v Sloveniji (le v nekaj dneh ga je videlo več kot 40.000 ljudi)!

Dobro poznam glasbeno delo skupine, kar je bil tudi razlog, da sem si ga ogledal. Ni se mi bilo težko zliti s polno dvorano navdušenih gledalcev, ki so premikali različne dele telesa ob zvokih prepoznavnih uspešnic in so svoj vrhunec doživeli ob koncertu Live Aid, ki tudi z razdalje več kot treh desetletij velja za vrhunec kariere opevane skupine. Film pristaša njihove glasbe ne more razočarati.

Hkrati pa tudi razumem filmske kritike, ki so izdelku Bryana Singerja očitali številne pomanjkljivosti. Med te nikakor ne gre šteti prikazanih netočnosti z resničnimi dogodki. Film si pač v iskanju dramatične zgodbe to lahko privošči. A problemi končnega izdelka so popolnoma drugačni, na naši spletni strani jih je dobro utemeljila recenzentka Ana Jurc, sam bi dodal le predstavek, da je film nastal v glavi kitarista Briana Maya. Projekt je potreboval skoraj desetletje, da je zaživel na velikem platnu, pri tem pa je moral mimo številnih čeri (razhod s sprva predvidenim glavnim igralcem Sacho Baronom Cohenom in z režiserjem Singerjem, ki ni dokončal svojega dela). Končna verzija je Mayev pogled na Mercuryja oziroma želja, da ga tako vidijo njihovi oboževalci.

Ta zapis ni namenjen utemeljevanju kritik (to je pač delo filmskih kritikov), precej bolj sem presenečen nad zgražanjem opaznega dela gledalcev s prevladujočo oceno recenzentov. Presenetila me je užaljenost takih gledalcev – ti so očitno dobili občutek, da je pod vprašajem kakovost dotične glasbe ali nemara celo njihovega okusa. Nekateri so kritiko filma podzavestno preslikali nase in jo razumeli kot napad na njihovo osebnost.

Gre za fenomen, ki je precej bolj pogost v drugih družbenih sferah, predvsem politiki in športu, ključna beseda pa je strast. Predstavljajte si dva človeka, ki imata jasno izoblikovana politična stališča, eden je zvest zagovornik stranke 1, drugi pa stranke 2 (ki ima v večini primerov seveda diametralno nasprotna stališča o večini tem). Močna strast in identifikacija sta razloga, da ta posameznika vsa dejanja v politični sferi interpretirata skozi prizmo svoje stranke. Taka človeka znata upravičiti vsako sporno dejanje uveljavljenega politika na isti strani in (za enako dejanje!) napasti politika z druge strani.

In ne nazadnje, mar ni enako v športu? V teh dneh lahko spremljamo obračun med najboljšima slovenskima nogometnima ekipama Mariborom in Olimpijo, ki pa ne poteka zgolj na zelenicah. Glavno vlogo igrajo nogometni sodniki in njihove (domnevne) napake. Do teh seveda prihaja, predvidljiva pa je reakcija najbolj strastnih navijačev (vključno z igralci in strokovnima vodstvoma), ki znajo vsak sporen ali dvomljiv položaj interpretirati zgolj skozi zeleno/vijolično prizmo. Pa seveda to ne velja zgolj za slovenski primer, sledi tega so opazne pravzaprav v vsakem rivalstvu. V evropskem nogometu velja izpostaviti le Real in Barcelono, kjer se je dodatno olje na ogenj prilivalo z večnim primerjanjem Lionela Messija in Cristiana Ronalda.

Večkrat sem dobil očitek, da tega preprosto ne razumem, ker nisem (pravi) navijač, ker ne hodim na tekme, kjer bi lahko črpal in čutil to strast. Ne, res nisem tak navijač. Ampak prepričan sem, da navijač ni nič manj strasten – ali še bolje povedano – pripaden, če je zmožen poslušati in razumeti tudi drugo stran.