Finale je (ne)hote zaznamovala Serena Williams, ki je z izbruhom ob koncu drugega niza vrgla temno luč na celotni turnir. A za tango sta potrebna dva, bodeče trne si je izmenjala s sodnikom Carlosom Ramosom, njun ples ni navdušil nikogar. Bizarni zaključek, v katerem je bilo ogromno obtoževanja, grdih obrazov, solz in žvižgov, je pri ljubiteljih tenisa pustil precej grenkobe – predvsem pri Naomi Osaka, ki se nikoli ne bo mogla prešerno veseliti svojega prvenca na turnirjih velike četverice.

Vse se je začelo z napotki, ki jih je priznani trener Patrick Mouratoglou pokazal svoji varovanki, kar ni dovoljeno. Francoz je po dvoboju svoje dejanje priznal: "Res sem ji kazal, a mislim, da me ni videla." Ko je iz jeze razbila svoj lopar, je prejela še drugo opozorilo, ki samodejno pomeni odvzem točke. To jo je tako poparilo, da je svoj žolč zlila na glavnega sodnika, od katerega je zahtevala opravičilo: "Nikoli nisem goljufala v življenju, dolžni ste mi opravičilo." Tega ni bilo, še več, zaradi besednega napada na sodnika je sledilo opozorilo številka tri in s tem odvzem igre. Zdaj je zmagovalka 23 turnirjev za grand slam zahtevala še višje turnirske instance, ki pa niso ničesar spremenile. Mlajša od obeh sester Williams je nato dodala še nekaj čustvenih besed, da je mama, da se dogaja šovinizem in rasizem.

Slaba poraženka?

Ob neprijetnih scenah se mi je v glavi vrtel scenarij prejšnjega večera, ko je Juan Martin del Potro žogo udaril na črto, sodnik je klical avt, Rafael Nadal pa je velikanu na drugi strani predlagal, naj zahteva ogled posnetka (češ, žogica je padla v igrišče, to ni prava odločitev). In to se je tudi zgodilo, sokolje oko je popravilo napako. Serena pa je dan pozneje ihtela in se pritoževala, da se ji v New Yorku neprestano dogaja krivica.

Slaba poraženka?

V resnici ni vse tako preprosto in enostransko. Serena Williams ima s sodniki na Flushing Meadowsu res neprijetno in dolgo zgodovino. Daljnega leta 2004 je bila v četrtfinalnem obračunu proti Jennifer Capriati večkrat ogoljufana (tudi v najbolj ključnih trenutkih). Leta 2009 se je v polfinalu proti Kim Clijsters zapletla s stransko sodnico, ki ji je ob zaostanku v drugem nizu 5:6 in 15:30 pri drugem servisu sodila prestop pri servisu. Posledica je bila dvojna napaka (15:40), Serena naj bi ji zagrozila, da jo bo ubila. Stranska sodnica jo je zatožila glavni, po drugem sodniškem opozorilu je sledil odvzem točke, s tem je Američanka izgubila igro, niz in dvoboj.

Nihče ni večji od športa, tako tudi Serena Williams ni večja od tenisa. Prav je, da enako sodniško merilo velja za vse igralke. V tenisu so s t. i. "coachingom" (ko trener s tribun signalizira svoje napotke) velike težave, saj je to v resnici precej pogost pojav, ki pa ni skoraj nikoli kaznovan. Prej omenjeni Mouratoglou je razložil: "To počnejo vsi trenerji na prav vsaki tekmi, tudi Saša Bajin (trener Naomi Osaka, op. a.) je pri vsaki točki kazal navodila svoji varovanki." Problem prepovedi je v tem, da so trenerjeva navodila dovoljena na vseh turnirjih razen na grand slamih.

Seksizem? Serena je opozorila, da moški igralci počnejo še marsikaj hujšega, a niso kaznovani. Pri tem ima seveda prav (pri čemer ne mislim le na Johna McEnroeja), a bistvo problema najbrž tiči drugje – v sodniku Ramosu. Ta je sicer sodil po črki zakona in tu mu ne gre očitati goljufanja (kar lahko rečemo za zgoraj omenjeni obračun Williams – Capriati). A človeku je preprosto zmanjkalo občutka za situacijo, kjer bi moral umiriti napeta Serenina čustva in žvižgajoče ozračje, s striktnim sojenjem pa je (ne)hote le prilival olje na ogenj. S tem je poskrbel za neprijetne scene in predvsem oropal pristno veselje Naomi Osake.

Ramos je denimo lani na Roland Garrosu ujezil Rafaela Nadala, ki mu je dosodil dve opozorili zaradi počasne igre. "To je sodnik, ki me nadleguje in ki je obseden z mano. Obtožil me je tudi prejemanja navodil trenerja. Spoštujem ga, vse, kar si želim, je, da bi mi to vračal." Gre za še en primer preveč striktnega držanja pravil. Nadal je znan kot igralec, ki si med servisoma privošči veliko časa (pogosto več od dovoljenih 25 sekund). A tega časa nihče ni uradno meril in je šlo bolj za presojo sodnika. Ti so le redko izrekli opozorilo. Ko so letos na ameriški turneji uvedli uro za servis, so naenkrat izginile vse težave (tako med sodniki kot igralci). Letos je bil v Wimbledonu nezadovoljen tudi Novak Đoković, ki se je po četrtfinalu proti Keiu Nišikoriju pritoževal, da je Ramos opozorilo dal le njemu, čeprav sta oba četrtfinalista vrgla lopar. "Dvojni standardi," je bil kratek Srb (Ramos je Đokovića zaradi kletvic in dvignjenega loparja opozoril tudi lani v Parizu). Očitno je, da želi Ramos nase opozoriti predvsem v družbi najboljših igralcev.

Čeprav je šport v svoji osnovi le igra, je pravi poligon čustev. Akterji so polni jeze, adrenalina, veselja, želje po zmagi. To seveda avtomatično ne upravičuje vseh neprimernih dejanj, izjav, očitkov in besed. A sodnikom ni zaupana le naloga štetja točk, ampak morajo pripeljati dvoboj mimo vseh čustvenih valov. In tu je Ramos – tudi zaradi doslednega upoštevanja pravil – padel na izpitu.