Sinjemodri so se lani sprehodili do naslova državnega prvaka, pri tem pa podrli nebroj različnih rekordov (od osvojenih točk, točk v gosteh, razlike do prvega zasledovalca, številu zmag, zaporednih zmag, številu zmag v gosteh, zadetkov, razlike v zadetkih, posesti žoge ...). Naoljen stroj pod taktirko Pepa Guardiole tokrat pri prestopnem roku ni bil pretirano aktiven, med odmevnejše nakupe tako sodi le prihod vezista Riyada Mahreza (Leicester).

Državni prvaki v pripravah niso odigrali veliko tekem, ne nazadnje gre za ekipo, ki je imela na svetovnem prvenstvu največ svojih igralcev, a že na prvi pravi resni tekmi – superpokalu – so pokazali stare manire in vrline, odlično in uigrano sredino, ki omogoča številne napade ter ščepec lucidnosti v napadu. Nihče ne pričakuje ponovitve rekordnih številk, več energije in želje bo po lovorikah na domačih zelenicah najbrž usmerjene v Ligo prvakov, a brez dvoma gre še vedno za najboljšo ekipo, ki je brez dvoma prvi favorit za naslov.

V rdečem delu Manchestra imajo na začetku sezone precej težav. Morda je beseda še precej preblaga. Izvor večine težav sliši na ime Jose Mourinho. Sloviti portugalski trener je kariero med rdečimi vragi začel spodbudno, saj se je veselil treh lovorik. Njegov življenjepis je zgovoren – največ uspeha dosega v drugi sezoni, še v vsakem klubu je osvojil naslov državnega prvaka. Uspešna tradicija se je končala na Old Traffordu, kjer je sicer osvojil drugo mesto (najbolje po obdobju Alexa Fergusona), a še vedno velikanskih 19 točk za Cityjem.

A zdi se, da Mourinho uspeva ohranjati neko tradicijo – kaos tretje sezone, kjer se skrhajo odnosi v slačilnici, iz trenerjeve pisarne pa letijo številne puščice – tako proti svojim igralcem (ki so preslabo pripravljeni), vodstvu kluba (ki ga ne posluša in ne kupuje nogometašev, ki si jih želi) in proti tekmecem (ki se krepijo). V neprepričljivih pripravah je Unitedu na sedmih tekmah v rednem delu uspelo dobiti eno samo tekmo. Ni presenetljivo, da se Paul Pogba glasno spogleduje z Barcelono. Tisti Pogba, ki je odlično igral za Juventus, na Otoku pa pod Mourinhom nikoli ni ponovil enakih predstav (presežki mu uspevajo v reprezentančnem dresu). Lani sem se spraševal, če bo United postal prvak, zdi se, da je letos prvo vprašanje, ali bo Mourinho sezono končal na klopi.

Ko smo pri klopi in Mourinhovih puščicah, svoje delo v prestopnem roku sta odlično opravila Jürgen Klopp in njegov Liverpool. Ekipa, ki je pred nekaj meseci igrala v finalu Lige prvakov, se je okrepila s štirimi zelo opaznimi igralci. Brazilec Alisson naj bi bil rešitev na večno vratarsko vprašanje, v klub pa so prišli še Naby Keita, Fabinho in Xherdan Shaqiri v skupni vrednosti skoraj 180 milijonov evrov (januarja je v koledarskem letu prišel tudi branilec Virgil van Dijk).

Nemec je v klub prišel z obljubo, da bo v štirih letih na Anfield vendarle pripeljal prvi naslov v Premier league. Širok kader, izjemno razpršen napad, kjer zabija trojica Mo Salah, Roberto Firmino in Sadio Mane, ter ogromno mladih igralcev je spodbudna garancija za letošnji uspeh. Klopp je z Liverpoolom prišel do trenutka, kjer napadalno usmerjeni slog igre pri navijačih ne bo več dovolj. Po simpatijah, ki jih žanje tudi pri analitikih, je zdaj čas za lovorike, česar se zaveda tudi trener.

Še skok v London, kjer bodo letos le težko skočili na sam vrh. Dva od največjih klubov bosta sezono začela z menjavo na trenerski klopi. Čeprav so že prve spomladanske ptice napovedovale, da Antonio Conte ne bo nadaljeval dela v Chelseaju, sta se strani dokaj pozno razšli, Roman Abramovič pa je novega trenerja spet poiskal v Italiji. Maurizio Sarri naj bi bil naslednji trener, ki naj bi skrbel tako za lovorike kot zanimivo igro.

Sarri je iz Napolija s seboj pripeljal tudi Jorginha, a odprtih je precej drugih front, na čelu z nezadovoljnimi zvezdniki. Prvi vratar Thibaut Courtois je izsiljeval odhod v Madrid, kar mu je na koncu tudi uspelo. Chelsea ga je spustil, iz nasprotne smeri dobil še Matea Kovačića, hitro pa našel novo številko 1 – za Kepo Arrizabalaga je moral odšteti rekordno vsoto. Z zmagovalcem zadnjih treh Lig prvakov se spogleduje še Eden Hazard. V klubu primanjkuje predvsem stabilnosti, ki bi ji precej dala že jasna vera v dolgotrajno delo istega trenerja.

Arsenal po dobrih dveh desetletjih sezone ne začenja več z Arsenom Wengerjem, štafetna palica je prešla na Unaia Emeryja. Njegova glavna naloga bo preprečiti zdrs po lestvici, kakršnega je doživel Manchester United z odhodom najuspešnejšega med veterani v enem klubu – Fergusona. Resnici na ljubo so topničarji zadnja leta izgubili stik s samim vrhom v državnem prvenstvu, k občutku držanja koraka je pomagal predvsem uspeh v FA-pokalu.

V prvo ekipo prihajajo Bernd Leno, Sokratis Papasthathopoulos, Lucas Torreira in Matteo Guendouzi. Za Arsenalom je uspešno pripravljalno obdobje, v katerem je igral s kakovostnimi tekmeci in v rednem delu ni izgubil niti enkrat. Glavna naloga kluba bo držati evropsko kontinuiteto in pripraviti temelje za vrnitev med najboljše štiri.

In na koncu Tottenham. Spursi so v zadnjih letih pod vodstvom Mauricia Pochettina prevzeli status najbolj simpatične ekipe, ki z malo dosega veliko, manjka pa ji uspehov v podobi lovorik. Tokrat so postali sploh prva ekipa v zgodovini PL, ki si v poletnem prestopnem roku ni privoščila nakupa niti enega igralca. Ker je kader ostal enak, je uigranost glavna prednost Spursov, ki imajo kup igralcev, ki so se med zvezde izstrelili prav v dresih s petelinom v logu. Prvi zvezdnik ostaja napadalec Harry Kane, ki si končno želi osvojiti kakšno lovoriko.

Kako se bo končalo? Vse razen zmage Cityja bi bilo veliko presenečenje, Liverpool bi moral nadaljevati pot proti vrhu, a za sam naslov ne potrebuje le dobrih iger proti Cityju (kot mu je uspevalo lani), ampak predvsem zmage v serijah.

Napoved končnega vrstnega reda:
1. Manchester City
2. Liverpool
3. Tottenham
4. Chelsea
5. Manchester United
6. Arsenal

Kaj pa menite vi?