Končnica Lige NBA je tisti trenutek, ko LeBron James precej dvigne raven svoje igre. Letos je tako dokaj nekonkurenčni Cleveland popeljal do finala. Že osmič zapored je osvojil Vzhodno konferenco, navkljub skromnemu izkupičku v finalih (3-6) so vsako leto glasnejše analize, ocene oziroma primerjave z Michaelom Jordanom, ki je vsa finala končal brez praske (6-0), še več - nikoli mu ni bilo treba igrati sedme tekme.

Kdo je najboljši do zdaj (goat)? Preštevilne analize upoštevajo res neverjetne vidike, na katere človek težko sploh pomisli. Kljub ogromni Jamesovi želji pa večina ocen in sodb ostaja neomajnih - Jordan je (še vedno) večji, boljši. V resnici so take debate in ocene bolj namenjene same sebi in promociji športa, a zdi se, da je to za Kralja (p)ostala edina trdnjava, ki jo še želi osvojiti. To - ocene drugih - ga ženejo na neslutene poti, ki imajo isti imenovalec - loviti duha iz Chicaga.

Že v osnovi je sicer nesmiselno popolnoma resno delati primerjave, ki segajo čez več desetletij, drugačen slog igre in ne nazadnje drugačno pokrivanost lige (danes vsak zgrešeni met, neumnost ali genialna poteza pristane na spletu, kjer se deli s svetlobno hitrostjo), a ocena na prvi vtis pravi, da je bilo pri Jordanu vse lahkotno, kot da bi gledal počasni posnetek, v katerem MJ zaplava po zraku in gravitaciji kljubuje neskončno dolgo. Na drugi strani je LBJ nabildan atlet, ki marsikaj naredi s surovo močjo, s silo, kar prav gotovo ni videti tako estetsko. Po drugi strani pa je navkljub surovi moči sposoben na trenutke igrati na vseh petih igralnih položajih in mu občasno celo primanjkuje morilskega instinkta (in raje žogo deli soigralcem).

In ravno v tem elementu me odnos Jordan - James tako zelo spominja na dvoboj desetletja/stoletja Lionel Messi - Cristiano Ronaldo. V tem paru je gotovo Messi tisti, pri katerem večina stvari deluje ... poetično. Za to ni treba šteti podaje in gole. Pozabimo na svetovno prvenstvo, ampak poglejmo njuni celotni karieri. Argentinec je tisti, ki ima potezo več, tisti, ki povzroča vzdihe občudovanja in nevere nad videnim. In Ronaldo? Morda najboljši strelec v zgodovini nogometa, najboljši eksekutor, z največjim nosom za gol. Tu seveda ne prednjači v odstotkih izkoriščenih priložnosti, ta nikoli ni bil bleščeč. A ravno ogromno število strelov priča prvič po sposobnostih, zaradi katerih se znajde v priložnosti za gol in drugič po neverjetni želji, ki ne ugasne. Če v 89. minuti zabije drugi gol na tekmi, si bo še toliko bolj prizadeval, da v minutah do zadnjega piska dokonča hat-trick. V sebi ima ubijalski instinkt.

Oba šampiona štejeta 33 let, ko prehajata v zadnjo fazo svoje kariere. To so že leta, v katerih se nemalo športnikov spogleduje s koncem kariere in to odločitev tudi sprejme. Ronaldo in James pa nameravata na tej ravni igrati še vsaj pet let. Seveda je veliko vprašanje, če jima bo to uspelo, ni pa nikakršnega dvoma, da vse sila polagata v to, da bi jima uspelo. Košarkar naj bi tako vsako leto vložil več kot milijon dolarjev in pol, podobno vnemo (in premišljen načrt) pa je opaziti tudi pri Ronaldu, ki še kako pazi na prehrano in svojo kondicijo. Oba imata s tem temelje, da čim dlje podaljšata svojo kariero.

Če ostanemo pri številki 3 - oba sta pred dnevi zamenjala tekmovalno sredino, v kateri bosta lovila največji klubski gral še s tretjo ekipo. James je bil prvak z Miamijem in Clevelandom, zdaj bo trojček skušal dokončati v Los Angelesu. Ronaldo je Ligo prvakov osvojil z Manchester Unitedom in Realom, zdaj je na vrsti poglavje z naslovom Juventus. Ni skrivnost, da bi naslov še s tretjim klubom zacementirala njuni mesti ob vrhu piramide v njunih športih. Začetni izhodišči sta sicer precej drugačni. Ronaldo je prišel v klub, ki je sedemkrat zapored postal italijanski prvak, v Evropi pa se vse prevečkrat ustavi popolnoma na zadnji oviri. James je na drugi strani prišel v ekipo, ki že pet let zapored ni videla končnice.

Povezuje pa ju še nekaj - odsotnost očetovske figure. Ronaldov oče je bil alkoholik, ki je umrl malo po abrahamu. Košarkarjev oče je opazen še manj, saj z njim praktično ni imel stikov, družino je namreč zapustil kmalu po LeBronovem rojstvu. LBJ je večkrat poudaril, kako ponosen je na mamo, ki ga je vzgojila, zaradi slabe izkušnje pa skuša biti sam toliko boljši oče.

Vrzel, ki sta jo oba občutila, je le še eden od motivatorjev, ki ju ženeta k popolnosti.