Napaka.

Delnice Avstrijca so letele visoko. Tako lani kot letos je bil sploh edini igralec v teniški karavani, ki je Nadala premagal na rdeči podlagi. Na njegovi strani je bil tudi dejavnik časa, na igrišču je letos prebil precej manj ur, samozavest pa je črpal po seriji res izjemnih partij, med katerimi je treba izpostaviti sploh tisto proti Alexandru Zverevu.

Taktični predstavi ni česa očitati, a ko pridemo do pritiska, je bil ravno on tisti, ki se je zlomil pod težo pričakovanj. Ob koncu uvodnega in začetku drugega niza se je zdelo, kot da bi se igrišče skrčilo, žogice so v tistih trenutkih letele v vse smeri, le v igrišče ne. Mirni Španec je v nekaj trenutkih praktično osvojil dva niza in v tistem trenutku je bilo jasno, da ga lahko ustavi le poškodba (kar zaradi težav z roko v tretjem nizu niti ni bil tako nemogoč scenarij).

Finale grand slama je popolnoma nekaj drugega kot finale preostalih turnirjev. Ne le pritisk in bližina svetega grala, na drugi strani je tudi Nadal. Človek, ki je v celotni karieri na pesku v igri na tri dobljene nize izgubil vsega dvakrat (vključno z Davisovim pokalom in starim formatom, ko so se tudi nekateri drugi finali igrali na tri dobljene nize). Dvakrat.

Poudariti velja tri elemente, vse se začne s telesno pripravljenostjo. Španec je celotno kariero utrpel precej poškodb, a za Roland Garros se skoraj vedno sestavi. Počasna podlaga terja najdaljše točke in s tem veliko kondicije, kjer Nadal nikoli ne izostane. Drugi dejavnik je psihična pripravljenost. V tako konkurenčnem športu, kjer večnost lovi ogromno pretendentov, ki prav tako ogromno trenirajo, je pomemben tudi klik v glavi. Reakcija, ko izgubiš servis, niz, ko imaš priložnost za odvzem servisa. Ti ključni trenutki so tudi razlog, zakaj velika trojka (gledano skozi celotno kariero) tako izstopa. In tretja zadeva je seveda dejstvo, da je Nadal levičar. Njegovi forhandi imajo ogromno rotacije in letijo daleč na beckhend stran tekmecev. Trojna smrtonosna kombinacija.

Smo v res dolgem menjavanju generacij. V Parizu je manjkalo precej asov, po številnih težavah se sicer Novak Đoković počasi le sestavlja, a še vedno ima precej asov težave s poškodbami (Andy Murray je na aktualni lestvici ATP 157., Stan Wawrinka pa šele 263.), Roger Federer je spet izpustil peščeno sezono ... To so res karizmatični igralci, tenis brez njih res veliko izgubi.

Prav neverjetno je, da sta Nadal in Federer v svojih zlatih letih dobila zadnjih šest grand slamov. Ko se je njun števec grand slamov za kar nekaj časa ustavil, sta imela že zdavnaj zabetoniran svoj status med največjimi legendami te igre. Z dosežki v zadnjem letu in pol – oba sta že zdavnaj dopolnila 30 let – pa sta le še utrdila svoje mesto in letvico za naslednje generacije dvignila (pre)visoko.

Prihaja Wimbledon, kjer je po mnenju stavnic daleč prvi favorit Roger Federer. Lani je izpuščena peščena sezona nanj vplivala blagodejno. Marsikaj bo jasno že ta teden, ko bo zaigral v Stuttgartu. Če se bo prebil v finale, bo spet skočil na prvo mesto lestvice ATP. Po mnenju stavnic je Rafael Nadal favorit številka dve. Španec je seveda sposoben zmagati ta turnir, to mu je navsezadnje uspelo že dvakrat, še trikrat pa je igral v finalu. A zadnja leta ima velike težave pri prehodu s peska na travo. Tako se v Wimbledonu vse od leta 2011 ni prebil dlje od osmine finala. Če ima na pesku vse v svojih rokah, na travi potrebuje precej več srečnih elementov. Po izčrpavajoči peščeni sezoni potrebuje ogromno počitka, zato ima zelo malo dvobojev na travi. Ko pride do njih, najprej potrebuje lažje ovire, da prilagodi sistem igre. Hkrati se ne sme srečati z igralci, ki ogromno stavijo na svoj začetni udarec (Gilles Müller je bil lani zadnji tovrstni primer). Če se prebije v drugi teden, je tako možno marsikaj.

Kdo še lahko preseneti? To je tisti grand slam, kjer lahko na svoj trenutek priložnosti čakajo Miloš Raonić, Nick Kyrgios in Grigor Dimitrov. Lani je v finalu igral Marin Čilić, Tomaš Berdych je zadnji dve leti igral v polfinalu, lahko pa pričakujemo še koga popolnoma drugega ...