Primož Roglič in Tadej Pogačar sicer že dolgo skrbita za zunajserijske dosežke − v še mladi sezoni sta oba nanizala po kar pet zmag − a kar dela to obdobje za nekaj posebnega, je neverjetna spremljanost dogodka. Ne pomnim, kdaj je katera koli enotedenska dirka pri nas naletela na toliko pozornosti.

Sorodna novica "Kralj" Primož Roglič še drugič osvojil Baskijo; Tadej Pogačar tretji

Samo nekaj številk, 12 od 15 najbolj branih športnih novic preteklega tedna na tem portalu je bilo zapisov o Baskiji, odločilno etapo − ki smo jo spremljali z dogajanjem v posebni aplikaciji − pa je pospremilo več kot 1300 vaših zapisov. Svoje je dodal zelo zanimiv razplet, ki je poskrbel, da je bila zadnja etapa napeta od starta do cilja.

V splošni oceni dogajanja pa sta oba Slovenca dobila prav tisto, kar sta v tem trenutku morda celo najbolj potrebovala.

Sorodna novica Kar je Roglič izgubil zadnji dan Pariz–Nice, je osvojil v finalu Itzulie

Primož Roglič je bil po padcu in izgubljeni dirki Pariz−Nica v dvomih, zaradi izgubljenega treninga je moral spremeniti priprave na Baskijo, za piko na i pa na dirko ni odpotoval z mušketirji, s katerimi namerava poleti osvojiti Tour. Šlo je torej za preizkus, kjer v prvi vrsti v ospredju ni bil rezultat. Še pred startom zadnje etape se je v kamere smejal, da mu ni pomembno, ali zmaga ali ne, prišel je samo uživat in se zabavat.

Triurna etapa, kjer je šlo ves čas na nož, je bolj definicija zabave za gledalce, a Primož je res užival, predvsem pa je dobro bral etapo. V ključni akciji, ko je pri spustu z Elosue napadla Astana, je bil zraven, ko se je Pogačar bližal pri vzponu na Krabelin, je toliko stopil na pedale, da se mu mlajši rojak ni mogel približati, v zadnjih kilometrih pa se je odpovedal zmagi na etapi, s čimer je v Davidu Gauduju in Hughu Cartyju dobil pomočnika, ki sta ga bila pripravljena menjavati na čelu skupine. Gesta, s katero je za julijske veliko pomembnejše obračune morda dobil kakšnega zaveznika.

Sorodna novica Roglič bi bil brez tistih padcev ob boku Merckxu

Na drugi strani je Pogačar sezono začel sanjsko, saj je prepričljivo dobil obe etapni dirki, na katerih je nastopil. Z nastopi večjega dela Baskije je celo kazalo, da si morda niti ne želi zmage za vsako ceno, ampak je v imenu gradnje kemije pripravljen kot pomočnik delovati v korist moštvenega kolege. To je bila lepa poteza, a z vidika uspeha ekipe morda niti ne najbolj pametna. Tretja etapa, v kateri sta z Rogličem pometla s tekmeci, je namreč pokazala, da Brandon McNulty ni sposoben enakovredne vožnje v klanec. Sploh pa ne serije ponavljajočih se klancev, ki so bili rezervirani za veliki finale.

Pogačar je bil tako nehote potisnjen v neugoden položaj, ko je zapustil rumeno majico, čemur smo le redko priča (čeprav vsi vedo, kdo je resnična in edina številka 1 v UAE-ju). Tako je bilo že pri vzponu na Elosue hitro jasno, da Američan do cilja najbrž ne bo zdržal vseh pospeškov. Roglič je samo za hip ali dva potegnil le malo, da je stestiral rumeno majico, v ozadju pa je bilo že videti, kako se Pogačar ves čas pogovarja z McNultyjem. Kot da bi čakal za uradno dovoljenje, da tudi v tej etapi dirka kot kapetan ekipe, kar seveda tudi je.

Pri spustu se je elastika pretrgala, s čimer je Pogačar izgubil velik del možnosti za končno slavje. Dolgo je grabil in narekoval tempo, s čimer je ščitil McNultyja, ko je ta omagal, je ostal sam. Prave muke so se s tem šele začele. Večji del preostanka etape je namreč sam rezal veter. Kot da nihče od tekmecev ni zmogel ali želel pomagati. Zmagovalec lanskega Toura je bil na trenutke vidno frustriran, pogledoval je naokoli, a več od nekaj redkih menjav ni dobil. V cilju je bil izmučen kot že dolgo ne. Lahko si najboljši kolesar na svetu, a brez pomoči v takem položaju nimaš nikakršne možnosti. Tretje mesto je zaradi te srčne vožnje vredno toliko več. UAE je hkrati dobil pomembno lekcijo za Tour, kjer ga v primeru rumene majice čaka precej, precej dela.

Slovenska asa se bosta zdaj posvetila ardenskim klasikam, ki spet narekujejo drugačen način dirkanja. A vse misli, vsa dejanja in vse odločitve bolj ali manj služijo tistemu najpomembnejšemu vrhuncu − Touru. Glede na videno (in seveda ob uspešnem izogibanju poškodbam) sta napovedala, da bosta v Franciji spet igrala glavni vlogi.

Zlati časi, ni kaj.