Ko je Tadej Pogačar leta 2021 v Parizu ubranil zmago na Dirki po Franciji, sem glasno zagovarjal tezo, da mora čim prej poskusiti s tem dvojčkom. Tisti hip se je (tudi) na tritedenskih dirkah zdel enostavno razred zase in združitev teh dirk se je zdela naravna naslednja stopnička. Ja, čeprav to ni uspelo nikomur po letu 1998. Ko je bilo kolesarstvo najbrž na vrhuncu svojega črnega dopinškega obdobja. In ja, ta športna panoga se je v zadnjih letih še precej bolj specializirala, tako da se ta dvojček danes zdi še kanček težji. Potem pa vsemu dodamo še superzahtevni dejavnik po imenu Jonas Vingegaard in kombinacija Giro−Tour se zdi morda za kanček še bolj nelogična.

Sorodna novica Pogačar: Končno prišel čas za dva Grand Toura v eni sezoni

A vendarle ima v Tadejevi glavi gotovo smisel. Ko je pred mesecem postal kolesar leta, je (očitno) iskreno priznal: "Če bi si sam sestavljal program, bi bilo v letu premalo dni in v dnevu premalo ur." Želi si izzivov, morda pa je še bolj očitno, da si želi odkljukati še nedosežene zmage. V letošnji sezoni je s seznama želja na seznam "vsaj enkrat zmagati do konca kariere" premaknil imenitne dirke, kot so Flandrija, Amstel Gold Race, Valonska puščica in Pariz−Nica.

Ni presenečenje, da na njegovem koledarju za sezono 2024 ni prav nobene od omenjenih dirk, ampak nekaj izzivov, ki se jih sploh še nikoli ni lotil (Giro, Katalonija) ali pa o njih že nekaj let govori z velikim spoštovanjem in je zanje nakazal, kako zelo si želi zmagati prav na tej dirki (Milano−Sanremo, svetovno prvenstvo).

Za kolesarja njegovega kova pa posebno mesto zavzema dirka, ki sproži daleč največ zanimanja (predvsem med tistimi, ki kolesarstva ne spremljajo tako pozorno zunaj julija) − Dirka po Franciji, seveda. Kapetan UAE-ja je na začetku tedna v pogovoru z mediji odprl marsikatero temo, še posebej sproščen pa je bil s slovenskimi novinarji. Marsikaj je bilo mogoče razbrati že iz barve glasu, marsikaj pa tudi iz konteksta posameznega vprašanja in tako sem si malo bolj osmislil Giro−Tour.

Sorodna novica Prvič Giro ali tretjič Tour? Pogačar: "Svetovno prvenstvo!"

Prvi glavni protiargument je utrujenost, čas med koncem Gira in začetkom Toura je enostavno prekratek tako za počitek, regeneracijo in ustrezne (višinske) priprave na še bolj zahtevno Dirko po Franciji. Na dirko, ki dobi še več pozornosti in na katero se pripravlja največ kakovostnih GC-kolesarjev. Temu sta bila v letu 2018 v resnici blizu Chris Froome in Tom Dumoulin, a utrujenost je naredila svoje, Tour je na koncu dobil "rezervni" kapetan (oziroma možnost B po imenu) Geraint Thomas. Še bolj zgovorno je, da na tritedenskih dirkah nikoli nista bila več na isti ravni (Britanec je imel nemalo smole s hudo prometno nesrečo).

Pogačarjev Tour bo v marsičem odvisen od Gira. Ne govorim le o prej omenjeni utrujenosti (marsikateri kolesar po Giru zaradi precej hladnega vremena tudi zboli), ampak tudi pragmatičnosti. Zadnji leti se številni strokovnjaki sprašujejo in opozarjajo na preveč izstreljenih nabojev kapetana UAE-ja, ki je (tudi) zato v odločilnem zadnjem tednu toliko bolj ranljiv. Končati Giro s čim manj porabljene energije in izstreljenih nabojev se zdi najpametnejša strategija. Morda bo imel Pogačar še največ dela, ker očitno težko brzda svoj napadalni slog kolesarjenja.

Veliko bi prinesla njegova morebitna zmaga na Giru. Pravzaprav ogromno. Ne le zaradi karierne kljukice z italijanskim krogom, ampak predvsem zaradi sproščenosti. Njegova sezona 2024 bi bila s tem namreč "rešena" (kakor koli čudno se to sliši). Razbremenjen pred Tourom, na katerem naj bi prvič skupaj vozila vsa velika četverica, pred Tourom, ki ga je sam opisal: "Če ne bo nesreč, se bo ta Tour res lepo zapisal v zgodovino." Vingegaard, Primož Roglič, Remco Evenepoel in zagotovo še kdo iz druge vrste. Ne, od Pogačarja s končanim Girom res ne gre pričakovati ali zahtevati končne zmage.

Sorodna novica Jumbo Visma kljub odstopu Rogliča rešila Tour

In tu pride prostor za sproščenost, dirkanje iz ustaljenih norm in pravil, pri tem pa bo imel UAE precej kart, s katerimi lahko popestri igro. Ob pogledu na predvideno osmerico za Tour bi marsikdo pomislil, da vsebuje več kapetanov kot pomočnikov, a v prvi vrsti dovoljuje več permutacij in različnih scenarijev, ki bi hkrati Pogačarju omogočili, da bi prvi del Toura lahko odvozil na malce nižjih obratih in bi bil potem v velikem finišu, v katerem je imel zadnja leta nekaj težav, v pravi formi in konkurenčen morda celo za zmago. Vem, to so predvsem špekulacije. A dejstvo je, da mora UAE nekaj spremeniti, če želi spet dobiti Dirko po Franciji. Pravzaprav enako, kot so po koncu Toura 2021 naredili pri Jumbu. In zadeli v polno.

Opcija B, opcija C, opcija Č ... Več opcij ima ekipa, več možnosti ima za končno zmago. A nekako se ne gre slepiti. Prva UAE-violina je še vedno Pogačar, kar je med vrsticami potrdil tudi sam: "Res imamo močno zasedbo, ampak se še nismo pogovarjali o taktiki na Touru. Mislim, da je zgodba bolj ali manj jasna vsem kolesarjem v naši ekipi."

Tadej Pogačar ima prav − naslednji Tour se bo vpisal v zgodovino. Res z nestrpnostjo čakam novo sezono. No, še prej pa začetek leta, ko bo svoje načrte razgrnil tudi Primož Roglič.