Turnir so zaznamovale številne zdravstvene preglavice, precej igralcev je moralo dvoboje predati zaradi trebušnih težav, prvi igralec sveta Novak Đoković zaradi istega vzroka že nekaj dni igra z bolečinami, Rafael Nadal je poročal o težavah s hrbtom, podobno velja za Grigorja Dimitrova ...

"To, kar se dogaja, ni normalno. Najboljši igralci so običajno v najboljši pripravljenosti," se čudi Đoković, ki je prst usmeril proti organizatorjem v Melbournu. Ti so zaradi strogih pravil vse igralce ob prihodu na celino poslali v obvezno dvotedensko karanteno.

Večina igralcev je lahko za pet ur v dnevu zapustila hotelsko sobo in opravljala treninge, nekateri (ki so v Avstralijo prileteli z letali, na katerih je bilo večje tveganje okužbe) pa so bili ves čas zaprti v svojih sobah in so bili pri svojih pripravah seveda neprimerno bolj omejeni.

Iskanje ravnotežja med pravicami športnikov in skrbjo za omejitev pandemije nikakor ni preprosto. V slabem letu, ko je korona povsem predrugačila podobo (športnega) sveta, smo videli številne prilagoditve, pri katerih je najširši skupni imenovalec pogled na prazne tribune. Mehurček Lige NBA je še vedno nekaj posebnega, izkazal se je za res učinkovit, saj virus v bližino Orlanda ni prodrl. Je pa gotovo prodrl v duševno blagostanje vseh športnih akterjev, ki so bili mesece zaprti v mehurček, in njihovih sorodnikov in najbližjih, ki so ostali zunaj.

Realnost seveda zahteva precej več prizorišč, več mešanja in trkov najrazličnejših mehurčkov. Ko v igro dodamo še številna potovanja, se tveganja za varno izvedbo tekmovanj občutno povečajo. To pa pomeni takšna ali drugačna prilagajanja, ki so jih v res ekstremni obliki najbolj občutili teniški igralci prav v Avstraliji.

Gledalci v Melbournu so prej ko slej izjema, zategadelj je Alexander Zverev postavil zanimivo vprašanje: "Ali je sploh pomembno, kje igramo?" Svojo rešitev z začetka sezone so tako pripravili prav v Melbournu, kjer so organizirali precej nadomestnih turnirjev, ki bi morali biti tam spodaj odigrani na začetku leta.

Morda ne bi bilo slabo, da bi se igralci vsak mesec zbrali v drugem kraju, kjer bi v varnem okolju odigrali več turnirjev. A seveda je precej iluzorno pričakovati, da bi lahko dosegli tak dogovor. V realnosti bo treba sprejemati veliko kompromisov, pri katerih igralci vedno ne bodo na prvem mestu.