Dan pred njegovim zadnjim nastopom, ko je v Abu Dabiju osvojil 11. mesto, sem po naključju videl animirano serijo Mojster Miha. V tokratni pustolovščini zapleta ni reševal naslovni junak, ampak njegova sodelavka Malči, ki je iz ledene kocke ustvarila skulpturo severnega medveda. Ta je bil ustvarjen kot lepotni okras, ki naj bi na nekem dogodku pomagal zbirati denar za živali. No, Drejc, zvesti Mihov pomočnik, izve kruto resnico, da se bo medved po dogodku prej ali slej stopil. To ga tako vrže iz tira, da pograbi medveda in mu skuša najti prostor, kjer se ne bo stopil. Zaradi vandranja na vročem soncu se seveda stopi veliko hitreje, kot bi se sicer.

Alonso je svojo kariero začel s hitrimi koraki, pri čemer je postavil številne rekorde, tudi nekaj tistih, ki so bili vezani na njegovo mladost – bil je najmlajši zmagovalec kvalifikacij, dirke ter ne nazadnje svetovni prvak, kamor se je zavihtel že daljnega leta 2005, naslov pa je leto pozneje ponovil. Bil je kot izklesan severni medved, ki mu je bilo namenjeno, da še lep del kariere vlada formuli ena in se stopi šele v sončnem zahodu.

Skorajda nihče ni verjel, da je bil to njegov zadnji naslov prvaka, prerez različnih dogodkov kaže, da je ravnal kot nespametni Drejc in si skušal zagotoviti dolgo in uspešno kariero. Na vrhuncu moči je začel iskati druge priložnosti, druga vozila, a kot se je izkazalo, nikoli več ni bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Kot najbolj vroč dirkač je po dveh naslovih presedlal v McLaren, ki je imel v tistem trenutku tudi najboljši avtomobil, a izkazalo se je, da kombinacija z Lewisom Hamiltonom ni bila najbolj posrečena. V izjemno izenačeni sezoni - kjer sta bila v moštvu oba novinca – sta na neki način drug drugemu žrla točke, se topila in priložnost ponudila tretjemu, ki v tistem trenutku ni imel najboljšega vozila (to je zgodba, kako je Kimi Räikkönen osvojil svoj edini naslov svetovnega prvaka).

Po dveh izgubljenih letih v Renaultu je imel še zadnjo priložnost v konkurenčnem vozilu, ko je leta 2010 presedlal v Ferrari, ki je imel takrat najboljši paket. A na zadnji dirki v Abu Dabiju je zapravil neverjetno priložnost, ko je bil zgolj sedmi, Sebastian Vettel pa je z zmago osvojil prvi naslov.

Mnogi ga opisujejo kot najbolj nadarjenega voznika, številke pri tem pogosto znajo pokazati njegov surov talent, ki je znal preseči omejitve materiala. Lep pokazatelj je, denimo, razmerje med kvalifikacijami (kjer naj bi prevladoval material) in dirkami (kjer naj bi vsaj malo bolj prišli do izraza nadarjenost in kakovost). Pred leti sem na portalu Športni SOS obračal številke, ki so pokazale, da Alonso sodi med tiste, ki v obeh primerih izrazito odstopa od konkurence. Ne nazadnje je letos proti sovozniku v McLarnu – enajst let mlajšemu Stoffelu Vandoornu – dobil prav vse interne obračune v kvalifikacijah. Popolna zmaga 21:0 kaže le na to, da je iz omejenega materiala znal potegniti veliko.

Številna izgubljena leta so žalostno topila led iz njegovega potenciala. A treba je pristaviti še pomembno dopolnilo – praviloma je največ naredil, ko ni bil pod pritiskom uspeha. Ko se je prvič znašel v boju za naslov svetovnega prvaka, je to ponovil. Pozneje pa mu to ni več uspevalo, saj se je v njegove nastope prikradlo kar nekaj napak, predvsem pa neodločnosti. Tudi tu je pritisk naredil svoje in hitreje stopil njegov kos ledu.

V zgodovino formule ena se ne bo vpisal kot največji ali najboljši, zagotovo pa kot zelo pomemben dirkač, ki je prebujajočo dobo elektronskih medijev zaznamoval s tremi različnimi rivalstvi (Schumacher, Hamilton in Vettel).