Po nedeljskem razpletu, ko je moral Novak Đoković zapustiti deželo tam spodaj, me je kar nekaj ljudi vprašalo, ali sem zadovoljen. V mislih so imeli predvsem kolumno iz prejšnjega tedna, v kateri sem pisal o napakah, ki jih je Srb storil na poti do Melbourna. Seveda nisem. Kadar koli se politika vmeša v šport, posledice praviloma niso prav dobre, nikakor pa ne optimalne.

Sorodna novica Đoković ni Spartak, bojuje se le zase in popravlja svoje nespametnosti

Če za trenutek pozabimo na pandemske razmere in misli osredinimo zgolj na šport, je brez dvoma v interesu vseh, da lahko nastopajo vsi najboljši. Vsaka odsotnost − običajno se ta zgodi zaradi poškodb − športu nekaj odvzame. Če igrajo vsi najboljši, to dvigne zanimanje javnosti, kakovost dvobojev je praviloma večja, stara rivalstva plamtijo čustva in le dopolnjujejo izjemno zgodbo, ki se gradi z leti. Spomnimo se le New Yorka 2020, ko prvič po dveh desetletjih na tem turnirju hkrati ni bilo ne Rogerja Federerja ne Rafaela Nadala, Đoković pa je turnir končal v osmini finala − zaradi znanega incidenta z žogico in stransko sodnico. Kakor koli obrnemo, odsotnost vseh treh v zaključnih fazah je turnirju marsikaj vzela. Seveda je tudi res, da nihče ni večji od športa in da se bo velika trojica v bližnji prihodnosti upokojila, da prihajajo novi igralci, nove zvezde, novi nosilci in novi simboli športa. A to vlogo si morajo ne nazadnje prislužiti.

Dvoletni ples novega koronavirusa se je vmešal v vse pore življenja, vsi smo se morali prilagoditi in marsikaj žrtvovati, kar seveda velja tudi za šport. Veliko je bilo povedanega o strogih avstralskih ukrepih in občutljivosti na besedo "izjema", ki si jo lahko privoščijo bogati (pa v mislih seveda nimam le Đokovića). Po vseh težkih besedah, obtožbah in čustvih pa imam na koncu vseeno zgolj občutek, da bi bilo vse to lahko preprečeno. Tenisač bi se lahko cepil (kot 97 odstotkov igralcev iz prve stoterice), avstralske oblasti pa si ne bi premislile po že odobrenem vizumu ali pa izjeme ne bi dovolile že v koraku številka 1.

Sorodna novica Priseljenska politika: ko begunci in azilanti ždijo v priporih več tisoč kilometrov stran

Čeprav je obveljala volja avstralskih oblasti, gre v resnici za pirovo zmago, kjer ni jasnega zmagovalca. Misli mi v resnici precej bolj uhajajo v 'azilne hotele', v katerih je ujetih precej ljudi, ki tam niso le nekaj dni, ampak so v vicah nejasne prihodnosti zadržani leta in leta. Naslovni Spartak iz prejšnjega tedna se je v resnici nanašal prav v (neizraženo) podporo za prekinitev njihovega patpoložaja.

Da bi se izognili morebitnim naslednjim podobnim zapletom, bi bilo izrazito dobro, da bi bila pravila jasna vnaprej in bi se jih vsi držali. Nihče si ne želi podobne sage spremljati tudi na Roland Garrosu, a stvari bi po zadnji odločitvi Francije glede obveznega cepljenja lahko šle prav v to smer. Strokovnjaki za športni marketing sicer že opozarjajo, da si je Đoković z nekaterimi nespretnimi potezami zabil nekaj avtogolov, njihove posledice bi ga lahko teple predvsem dolgoročno na področju blagovne znamke. Kratkoročno pa sem precej prepričan, da bi znal to obrniti sebi v korist − vsaj na področju motivacije, kjer je nesporni velemojster.

Sorodna novica Dvignjena pest v iskanju pravičnosti in enakosti

PS: Kar pa se tiče trka sistema in posameznika na preseku politike, mi misli uhajajo v preteklost in na res različne primere. Eden najznamenitejših je gotovo protest Američanov Tommieja Smitha in Johna Carlosa z dvignjenima pestema na podelitvi medalj v teku na 200 metrov na olimpijskih igrah leta 1968. Pri čemer veliko ljudi pozablja, da je precejšnjo ignoranco in zapostavljenost v domovini doživel tudi srebrni Avstralec Peter Norman (ki ni dvignil pesti, je pa v znak podpore kolegoma nosil priložnostno značko). Da zlorabe olimpijskih iger v politične namene, kar se je zgodilo leta 1936 v nacistični Nemčiji, niti ne načenjam.