Avstralija je že dolgo znana po zelo grobem, neizprosnem azilnem sistemu, ki ne pozna milosti do tistih beguncev in azilantov, ki skušajo državo doseči s čolnom. Njihovo osnovno pravilo je jasno: preprečiti, da bi kdor koli izmed njih stopil na avstralska tla, zato vojska vse čolne prestreže, ljudi pa pošlje nazaj, od koder so prišli, ali v priporne centre na Papui Novi Gvineji in na otoku Nauru. Tam so lahko brez sodnih postopkov ali obtožnice, kaj so storili narobe, zaprti tudi več let. Za boljšo predstavo – Nauru ne leži "za vogalom", od Sydneyja je oddaljen več kot 4000 kilometrov oziroma peturni polet z letalom. Prestolnico Papue Nove Gvineje, Port Moresby, pa od Sydneyja loči 2745 kilometrov.

Sorodna novica Đoković po odločitvi sodišča, ki mu ni odobrilo vizuma, zapustil Avstralijo

Avstralski azilni sistem je v ospredje – popolnoma nehote, sicer – postavil najboljši tenisač na svetu, Srb Novak Đoković, ki so mu avstralski obmejni organi ob prihodu v Melbourne, kjer je želel nastopiti na Odprtem prvenstvu Avstralije, preklicali vizum in ga odpeljali v neugledni in zanemarjeni center za tujce Park Hotel, ki ima besedo hotel le v imenu. Njegovo uradno ime je "Alternativni kraj za pripor". Đoković je v sobi preživel "le" nekaj noči, a v isti stavbi živijo ljudje, ki so brez obtožnice in – kar je morda še hujše – upanja, da se bo kar koli spremenilo, zaprti tudi že več let. Več let!

"To je soba za mučenje"

"V Avstralijo smo želeli zaradi lastne varnosti, ne zato, da bi igrali tenis. Zdaj pa smo zaprti tukaj. Nekatere sobe imajo okno, a se ga ne da odpreti, druge so celo brez oken. Si predstavljate, kako je biti brez svežega zraka? Povsod smrdi, hrana je obupna, hotel je leglo izbruhov novega koronavirusa. Nedavno je celo zagorelo. Vsako noč imam nočne more," je tujim medijem v dneh, ko je bila v zgradbo (oziroma, bodimo pošteni, Đokovića) usmerjena pozornost sveta, razlagal begunec Mehdi, ki je v priporu v tem centru za priseljence že devet let. Nadaljeval je: "Vsi me sprašujete o Novaku, o tem, kako se počuti tukaj. Nikogar pa ne zanimajo naše zgodbe. Mi tukaj ždimo mesece, leta. Morda pa bo Đoković izrabil svoj vpliv in se postavil za nas," je dejal.

Drugi begunec, Džamal, je dodal: "Temu prostoru bi brez pomisleka lahko rekel mučilna soba. Vsi smo bolni, tako telesno kot duševno. Razumem, Avstralija ima strogo priseljensko politiko, ki naj ne bi delala razlik med ljudmi. A to ni res. Nekaterih, ki prihajajo iz razvitih držav, nikoli niso priprli. Najbolj neizprosni so do nas, ki smo se proti Avstraliji odpravili v čolnih. A mi smo najranljivejši, v resnici nismo imeli druge možnosti, a nas najbolj diskriminirajo." Džamal v hotelu tiči že eno leto. V Avstralijo je s čolnom skušal priti leta 2013, njegov status je vse do danes neurejen. Zato čaka.

Tudi nekateri drugi prebivalci melbournskega Hotela Park so razkrili svoje zgodbe – da so v sobah zaprti že več let. "Pomislite, nekateri izmed vas ne zmorejo zdržati niti 14 dni zaprti med štirimi stenami zaradi karantene. Mi pa smo tukaj po več let. Ležimo v postelji in gledamo na ulico, kako gre življenje mimo nas. Begunci smo, trpimo. In ne bi smeli biti tukaj," je dejal Joy za Al Džaziro.

Dogajanje oziroma bolj status quo v Hotelu Park na obrobju Melbourna je Đokovićev nepričakovan prihod močno razburkal. A Srb je imel za seboj najboljše odvetnike, podporo domače države, denar, pozornost medijev (pa mu tudi to ni pomagalo). Begunci, ki skušajo priti v Avstralijo, so v popolnoma drugačnem položaju – brez denarja ali drugih virov premoženja, s slabim znanjem angleščine, brez poznavanja zapletenih avstralskih zakonov. Kako so se sploh znašli tu, kjer so?

Cilj Operacije Suverene meje – nikogar spustiti v državo

Avstralska vlada je septembra leta 2013 začela Operacijo Suverene meje (Operation Sovereign Borders – OSB) kot "varnostno operacijo pod vodstvom vojske, ki je usmerjena proti tihotapljenju ljudi po morju in zaščiti avstralskih meja". Vlado je takrat vodil laburistični premier John Howard. Vodilni so pojasnjevali, da se morajo ostro odzvati na povečano število ljudi, ki skušajo v državo priti s čolni in nato zaprositi za azil. Politiki so zatrjevali, da je pot teh ljudi po morju nevarna in v rokah kriminalnih tolp, zato imajo dolžnost, da jo ustavijo. Vsak, ki ga vojska prestreže v avstralskih teritorialnih vodah, je po OSB-ju vrnjen v državo, od koder je prišel, ali poslan v priporni center daleč zunaj meja Avstralije. Večinoma gre za državljane Indonezije pa tudi Bangladeša, Irana, Kambodže, Tajske. Od leta 2013 je Avstralija v sklopu te operacije v države, od koder so prišli, vrnila 873 ljudi.

Ker je cilj Canberre, da prosilci za azil, ki jih vojska na morju prestreže, nikoli ne stopijo na avstralsko ozemlje, ampak se vsi postopki vodijo daleč stran, je sklenila sporazum z državama v južnem Tihem oceanu, s Papuo Novo Gvinejo in Naurujem o odprtju pripornih centrov. Vse ljudi, ki prestrežejo in jih ne vrnejo v državo izvora, namreč na silo prepeljejo na Papuo ali Nauru. Ne le, da nikoli ne stopijo na avstralsko ozemlje, še več – že takoj jim prepovejo, da bi se kadar koli za stalno naselili v Avstraliji. Prosilci za azil se ne smejo naseliti v Avstraliji niti če se izkaže, da gre za ljudi, ki jim pripada status begunca, piše avstralska organizacija Refugee Council.

Bolne preselili (priprli) v centra v Melbournu in Brisbanu

Šest let pozneje, leta 2019, so več prosilcev za azil – nekateri so bili vmes uradno priznani kot begunci – zaradi resnih zdravstvenih težav preselili na celino. A niso jim omogočili normalnega življenja in asimilacije v družbo, ampak so obtičali zaprti v priseljenskih centrih, kot je omenjeni Hotel Park v Melbournu ali še eden v Brisbanu. Tam mnogi živijo v priporu še zdaj. Nimajo stalnega vizuma ali primerne oskrbe, nad njimi ves čas visi grožnja, da jih lahko kadar koli spet preselijo na odročna otoka. V melbournskem centru živi okoli 30 ljudi, v celotni državi 70. In čakajo, saj so lahko po avstralski zakonodaji zaprti za nedoločen čas.

Vse avstralske vlade po vrsti so imele do priseljevanja zelo trdo roko, povezovale so ga s terorizmom in kriminalom. Delček tega je občutil tudi Đoković – tudi ko je sodnik razsodil v njegovo korist in mu obnovil vizum, je imel minister za priseljevanje še vedno v rokah diskrecijsko pravico, da se odloči v nasprotju in ga izžene iz države (odločitev je nato potrdil še senat treh sodnikov), op. a.). V Avstraliji je ta pravica poznana pod vzdevkom "Božja moč" in mnogi, tudi politiki, opozarjajo, da je prepogosto zlorabljena. "Izoblikoval sem mnenje, da je v mojih rokah preveč moči. Zaradi tega mi ni prijetno. Ne le zato, ker nočem igrati Boga, ampak tudi zaradi pomanjkanja preglednosti in odgovornosti do teh dejanj ter usode, ki jo spreminjam ljudem brez možnosti pritožbe," je že pred desetletjem dejal nekdanji minister za priseljevanje Chris Evans. Njegova opozorila so naletela na gluha ušesa, politika je obdržala "Božje moči".

Avstralija je med liberalnimi demokracijami edinstvena glede svoje priseljenske politike, saj lahko za nedoločen čas pripre vse prosilce za azil, ki pridejo s čolni. Najhujša je prav ta nedoločenost, ki ljudi ubija. Poleg tega lahko obmejne oblasti vizum prekličejo ne le na meji, ampak tudi več dni zatem, ko človeku že dovolijo v državo (kar je na primer občutila češka tenisačica Renata Voračova). Razlaga? "Na podlagi značaja", kar pomeni, da lahko pravico do vizuma odrečejo tistim, obsojenim za resna kriminalna dejanja, ali vsem, ki "bi lahko za Avstralijo predstavljali grožnjo". Zaradi tako široke razlage seveda prihaja do zlorab in obstajajo primeri, ko so ljudje ostali brez vizumov, čeprav se je izkazalo, da niso zagrešili ničesar.

V centrih na Papui in Naurju grozljive razmere za bivanje

Na nedopustnost take politike že vrsto let opozarjajo mnoge mednarodne organizacije, tudi Human Rights Watch (HRW), ki je v senci Đokovićeve sage znova opozorila na avstralski "žaljiv in nasilen odnos do beguncev in prosilcev za azil, ki jih več let zadržujejo v pripornih centrih". Nekaj časa so bili v pripornih centrih nastanjeni celo otroci. Opozorili so tudi, da je vlada v Canberri od leta 2013 na odročna otoka Manus, ki spada pod Papuo Novo Gvinejo, in Nauru preselila več kot 3000 prosilcev za azil in beguncev. Tam so razmere po pričevanju človekoljubnih organizacij grozljive. Ti ljudje so namreč žrtve resnih zlorab, tako telesnih kot spolnih, neprimernega vedenja oblasti, živijo brez primerne zdravstvene oskrbe, družine so prisiljene živeti ločeno. Ti ljudje imajo ob prihodu v tak center daleč zunaj meja Avstralije tri možnosti – da si najdejo stalno prebivališče v tretji državi, se vrnejo v domovino ali poiščejo azil drugje. Če ničesar od tega ne želijo ali morejo storiti, obtičijo v pripornih centrih sredi ničesar. Povprečna priporna doba na Papui in Nauruju se je od leta 2013 zvišala s štirih mesecev na skoraj dve leti, skoraj polovica ljudi, ki so bili od leta 2013 poslani na otoka, pa še vedno nima razrešenega svojega pravnega statusa.

Posebni poročevalec ZN-a o človekovih pravicah migrantov Francois Crepeau je že leta 2016 opozoril, da avstralska begunska politika spodjeda človekove pravice. Skliceval se je na več poročil in opozoril, da so razmere v objektih na Nauruju "krute, nečloveške in ponižujoče". "Avstralija bi protestirala, če bi z njenimi državljani enako ravnali v drugih državah, še posebej, če bi šlo za otroke," je dejal. Crepeau je poudaril, da je Avstralija še vedno odgovorna za ravnanje s prebežniki na otoku, čeprav jih je nastanila zunaj svojih meja. Opozoril je tudi, da vlada s svojo migrantsko politiko vse bolj spodkopava človekove pravice teh ljudi, v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom in iz njega izhajajočimi obveznostmi.

Amnesty International je razmere v centru na Nauruju primerjal z zaporom na prostem. Več kot 8000 strani dolgi Naurujski dokumenti, ki jih je leta 2016 objavila avstralska izpostava britanskega časopisa Guardian, so govorili o spolnih zlorabah, napadih in duševnih stiskah na tem otoku, zaradi česar so se pri ljudeh razvila samomorilska nagnjenja, primeri samopoškodovanj in depresije. Več kot polovica žrtev naj bi bila otrok, so dodali. Nekemu dečku naj bi pazniki grozili s smrtjo, mladi prosilki za azil pa naj bi dovolili daljše prhanj le v zameno za spolne usluge. "Preiskovala sem grozljive zlorabe človekovih pravic v državah, kot so Afganistan, Sirija, Zimbabve in Kitajska, a to, kar se dogaja na Nauruju, je za begunce in azilante eden najhujših položajev. Otroci so izjemno travmatizirani, nekateri so zaradi vse groze, ki so ji bili priče, nehali govoriti in želeli končati svoje življenje," so zapisali člani Amnesty Internationala, ki so prav tako na kraju samem preverili razmere. Podobne zlorabe naj bi se dogajale tudi na papuanskem otoku Manus.

Pripor kot metoda zastraševanja, celo za otroke

Avstralija ima sicer pravico zavrniti vstop prebežnikom ali jih vrniti v domovino, a ima prav tako tudi obveznost, da v tem procesu spoštuje človekove pravice prebežnikov in beguncev. V avstralskih pripornih centrih na otokih je do zdaj umrlo 12 ljudi, tudi zaradi umorov, samomorov in neprimerne zdravstvene oskrbe. Med temi sta bila tudi Iranec Omid Masumali, ki se je med obiskom misije Združenih narodov zaradi svojega nejasnega statusa protestno zažgal, in prav tako Iranec Hamid Kehazaei, ki je umrl, ker se mu je zaradi manjše rane razvila sepse, ki mu je niso oskrbeli. V Hotelu Park v Melbournu pa so morali dveletni šrilanški begunki izpuliti vse zobe, saj so ji med priporom zgnili, opozarjajo pri HRW-ju.

"Več avstralskih vlad uporablja pripor kot metodo zastraševanja, a po mednarodnem pravu se pripor priseljencev ne sme uporabljati kot kazen, ampak kot možnost v skrajni sili, ki mora biti zakonsko podkrepljena. Odrasli bi morali biti priprti najkrajši možni čas, otrok pa sploh ne bi smeli dati v priseljenske priporne centre," še opozarjajo.

Zaradi zdravniške presoje je z otokov Nauru in Manus v centre za tujce na ozemlje Avstralije prišlo najmanj 169 beguncev, zdaj jih v "hotelih" v Melbournu in Brisbanu ostaja še okoli 70. 962 ljudi so po dogovoru z ZDA z Nauruja in Papue Nove Gvineje preselili čez lužo, nekaj tudi v Kambodžo, več kot 230 jih ostaja pozabljenih od sveta na odročnih otokih. Nova Zelandija se je ponudila, da vzame nekaj teh beguncev, a je avstralska vlada njeno ponudbo zavrnila. Vlada v Canberri občasno sicer odobri kakšen vizum ljudem iz azilnih centrov v Melbournu in Brisbanu, a gre za začasni vizum, ki velja le za toliko časa, dokler si ne uredijo potrebnih papirjev za odhod iz države. Nikakor ne gre torej za pot do stalnega prebivališča v Avstraliji, prav nasprotno.

København in London želiti slediti zgledu Canberre?

A kakor koli kruto se sliši, avstralski politiki imajo prav, ko trdijo, da tak način priseljenske politike – gledano seveda strogo skozi številke – deluje. In samo to, kot se zdi, zanima Canberro. Uradni podatki kažejo, da od leta 2013 v državo po morju ni vstopil praktično noben nezakoniti migrant. Čeprav je tako nehuman, so si avstralski način reševanja težav s priseljenci za zgled vzele tudi nekatere evropske države, dodajajo pri HRW-ju. Danska je tako nedavno napovedala,da bo obsojene kriminalce, ki niso državljani EU-ja, poslala v zaporniške celice na Kosovo, v zameno pa Prištini plačala 15 milijonov evrov za pet let. Avstralskemu načinu pošiljanja beguncev daleč stran je bil leta 2016, ko je bil še avstrijski zunanji minister, javno naklonjen tudi Sebastian Kurz. Da "naj proučijo" avstralski sistem, je svojim sodelavcem leta 2018 naročil tudi generalni sekretariat Sveta EU-ja, piše Politico. Združeno kraljestvo oziroma tamkajšnji spodnji dom parlamenta pa je nedavno sprejel zakon o mejah, ki prav tako predvideva pošiljanje nezaželenih ljudi v kraje daleč stran od britanskega ozemlja.

Človekoljubne organizacije opozarjajo, da bi se moralo dogajati prav nasprotno – da bi morale druge razvite države obsoditi in zavrniti avstralsko priseljensko politiko, ne pa ji slediti. "Avstralski način pošiljanja ljudi na odročne otoke je več tisoč prosilcem za azil povzročil nepredstavljivo trpljenje. Krutost v teh taboriščih – mislim, da jih lahko tako imenujem – se ne sme preseliti v druge kraje po svetu," je dejala avstralska raziskovalka Sophie McNeill. Pri Amnesty Internationalu pa so dodali, da gre pri tem za "premišljene zlorabe" in "nočno moro". "A očitno neusmiljena priseljenska politika v Avstraliji prinaša pomembne politične točke, posebej pred volitvami," je dejal odvetnik beguncev Graham Thom.

Letni strošek enega prosilca za azil je 2,2 milijona evrov

Poleg tega, da je neživljenjski in povzroča velik obup in vdanost v usodo, je avstralski sistem pošiljanja ljudi na Papuo Novo Gvinejo in Nauru tudi zelo drag. Vzdrževanje pripornih centrov zunaj meja domovine je avstralsko vlado po poročanju Al Džazire v obdobju 2014–2020 stalo 5,4 milijarde evrov. Letni strošek pripora enega prosilca za azil oziroma begunca na Papui Novi Gvineji ali Nauruju je 2,2 milijona evrov. V proračunu za leto 2022, ki je bil sprejet maja lani, je predvideno, da bo vlada za priporne centre zunaj svojih meja v enem letu namenila 515 milijonov evrov oziroma nekaj manj kot 2,15 milijona evrov za vsakega izmed 239 ljudi, ki so še priprti na Nauruju ali Papui. Povedano drugače, avstralski davkoplačevalci vsak dan plačajo 5904 evrov za vsakega človeka, ki je priprt v teh centrih, piše Guardian. Na Nauruju je bilo maja leta 2021 109 beguncev in prosilcev za azil, na Papui 130, še 1199 beguncev pa je bilo zaradi zdravstvenih razlogov razporejenih v centre na celine in v t. i. "skupnostne pripore".

Izbira: ostati na Papui ali se preseliti na Nauru

S koncem leta 2021 se je sicer iztekel avstralski sporazum s Papuo Novo Gvinejo o upravljanju pripornega centra na otoku Manus. Več kot 120 ljudem, ki so bili tam zaprti, so dali dve možnosti – da jih preselijo v pripor na Nauruju ali pa si najdejo novo prebivališče kje drugje na Papui, kjer jim bodo omogočili pridobitev državljanstva in jim pomagali, da zaživijo v novem okolju, a ne bodo imeli vseh pravic kot domačini. Po dogovoru bo namreč Papua po novem odgovorna za vse "avstralske" begunce in prosilce za azil na svojem območju. A begunci so po poročanju medijske hiše ABC to spremembo sprejeli z mešanimi občutki, saj jim ne ustreza nobena od ponujenih možnosti. Na Papui se namreč ne počutijo varni. "Ne bom se mogel svobodno gibati, ne bom imel dostopa do zdravstvene oskrbe," je opozoril bangladeški begunec Nurul, ki je na Manusu živel od leta 2013. Prav tako se ne želi preseliti na Nauru. Leta 2016 je celo papuansko vrhovno sodišče razsodilo, da je avstralsko priprtje beguncev na otoku Manus nezakonito, zato so jih od leta 2019 večino postopno preselili v drugi objekt v prestolnici Port Moresby.

Človekoljubne organizacije so ob tem opozorile, da Papua Nova Gvineja ni sposobna poskrbeti za primerno in dostojno življenje teh ljudi, avstralsko vlado pa obtožile prelaganja odgovornosti. "Na Papui je proti covidu-19 cepljenih dva odstotka ljudi. Država nikoli ni bila učinkovita in organizirana, nima strukture za oskrbo beguncev. Neverjetno, da se je Avstralija sploh domislila takšne poteze," so dejali poznavalci, ki so Canberro pozvali, naj te begunce in prosilce za azil zato preseli na avstralska tla, na Novo Zelandijo ali v ZDA.

A vlada ostaja neomajna. Notranja ministrica Karen Andrews je bila jasna: "Dogovor o nameščanju priseljencev na Papuo se je iztekel, a naša priseljenska politika se ne spreminja. Vsak, ki bo skušal nezakonito s čolnom vstopiti v Avstralijo, bo vrnjen, od koder je prišel, ali poslan na Nauru." Sporazum z Naurujem so namreč podaljšali. Na tem otoku prebiva še nekaj več kot 100 ljudi, ki so lahko v sodnih postopkih že več let. "Vlada premierja Scotta Morrisona 'skladišči' ljudi, ki nimajo kam drugam. Ostajajo v priporu brez jasnega načrta, kaj z njimi. Canberra jim je dala dve brezupni izbiri –da preživijo morda celo več desetletij v priporu ali da privolijo v to, da se vrnejo v svojo domovino, kjer bodo znova preganjani," je opozoril pravni strokovnjak za človekove pravice David Burke.

Načrtujejo tudi nova sredstva za priporni center na Božičnem otoku, avstralskem ozemlju, ki leži južno od Jave v Indijskem oceanu. Ta center so leta 2018 zaradi več incidentov zaprli, a je že naslednje leto znova začel delovati. Vlada je namreč zagrozila, da bo bolne begunce z Manusa in Nauruja namesto v Avstralijo začela pošiljati tja. To se sicer ni zgodilo, je pa center na Božičnem otoku znova odprl vrata v času pandemije covida-19. Tam so zdaj nastanjeni prosilci za azil, ki čakajo na izgon iz Avstralije.

Poleg tega je vlada v sklopu varčevalnih ukrepov za proračun za leto 2022 predlagala, da bodo morali novi migranti, ki pridejo v Avstralijo, čakati kar štiri leta, preden bodo lahko zaprosili za določeno državno pomoč. S tem namerava Canberra privarčevati 427 milijonov evrov. Ta ukrep bo vplival na 13.200 priseljencev, ki jih bo država letos sprejela, in 45.000 družin.