200 beguncev je v preteklih dneh prostovoljno zapustilo otok. Preselili so jih v centra Hillside in West Longerau. V prvega so jih zaprli in nimajo možnosti odhoda, drugi pa se šele gradi, zato tudi tam ni tekoče vode in elektrike, poročanje preseljenih beguncev povzema iraškokurdski novinar Behruz Bučazi.

Bučazi in okoli 400 drugih beguncev medtem vztraja na Manusu, kamor so se zabarikadirali in čakajo na naslednje poteze Papue Nove Gvineje, ki jim je zagrozila, da jih bo nasilno preselila. Varnostne oblasti so razdejale tisto, kar je od centra slaba dva tedna po zaprtju sploh ostalo, nadaljevanje preseljevanja pa napovedujejo po koncu tedna.

Razmere za bivanje v begunskem centru na otoku so katastrofalne. Begunci so brez pitne vode in elektrike, odkar je vlada Papue Nove Gvineje 31. oktobra center zaprla, saj je državno sodišče lani razsodilo, da so begunci na otok nastanjeni nezakonito, in odredilo zaprtje.

V vročini brez vode in elektrike
Daily Telegraph je objavil videoposnetek razmer v centru: brez tekoče vode je higiena toaletnih prostorov katastrofalna, temperature okrog 40 stopinj Celzija povzročajo dehidracijo in onemogočajo spanje, zaradi pomanjkanja elektrike klimatske naprave ne delajo. Prebivalci zato spijo kar na mizah na prostem, za skladiščenje vode pa so v zemljo vgradili zabojnike za odpadke.

Avstralija, ki je begunce v sklopu "tihooceanske rešitve" begunce v zameno za finančno nadomestilo nastanila na otoke okrog svoje obale, trdi, da za blaginjo beguncev ni več odgovorna. Avstralske varnostne službe so na uradni dan delovanja centra priprle vse prostovoljce in aktiviste v centru ter verskim voditeljem in humanitarnim skupinam preprečile dostavo hrane in osnovnih potrebščin beguncem.

Večina beguncev ima status prosilca za azil
Večina izmed 606 beguncev, ki so na Manusu poskušali prebivati ob zaprtju centra, je tam pridržanih že več let. Skoraj tri četrtine jih ima status begunca po poročanju Guardiana tudi uradno priznan, torej da "je njihov strah pred pregonom v domovini upravičen". Na otoku je bilo oktobra tudi 156 beguncev, ki so jim status prosilca za azil zavrnili, te pa so gvinejske oblasti pozvale, naj se vrnejo v svoje domovine.

Sodišče ugotovile kršitve, a ni vrnilo vode
Bučazi, v Sudanu rojeni iranski državljan kurdskih korenin, novinar in dopisnik Guardiana, je eden od beguncev, pridržanih na otoku, ki so na vrhovno sodišče Papue Nove Gvineje pred dobrim tednom naslovili pritožbo za ponovno vzpostavitev električne in vodovodne infrastrukture v centru. Sodišče je razsodilo, da so beguncem kršene osnovne človekove pravice, da je za njihovo blaginjo po zaprtju odgovorna Papua Nova Gvineja, vendar prošnje po ponovni vzpostavitvi infrastrukture niso odobrili, saj jih nameravajo preseliti v druge (neustrezne) centre, kjer ob slabih razmerah beguncem grozi še nasilje domačinov.

Avstralija ne prevzema nobene odgovornosti
Avstralija za položaj beguncev medtem ne prevzema nobene odgovornosti, saj niso na avstralskem ozemlju, čeprav so jih avstralske oblasti naselile tam in plačujejo Papui Novi Gvineji za nastanitev. Avstralski premier Malcolm Turnbull je tudi nonšalantno zavrnil nedavno ponudbo novoizvoljene premierke Nove Zelandije Jacinde Ardern o sprejetju 150 beguncev, rekoč, da Avstralija te ponudbe za zdaj še ne potrebuje, saj da begunce preseljujejo v ZDA. Vendar je do zdaj tja odšlo le 24 beguncev iz Manusa, saj je dogovor z Obamovo administracijo o sprejemu 1.250 beguncev padel v vodo s prevzemom oblasti Donalda Trumpa.

Množični protesti po avstralskih mestih
Nekateri prebivalci Avstralije so nad mačehovskim odnosom oblasti ogorčeni in so beguncem stopili v bran s protesti, na katerih so državo pozvali, naj odpre meje. Aktivisti in drugi protestniki se že od začetka oktobra zbirajo v večjih avstralskih mestih, kot so Sydney, Melbourne in Canberra.

V Melbournu so protesti vzniknili med slavnimi konjskimi dirkami Melbourne Cup. Več žensk se je povzpelo na žerjav v bližini konjskega dirkališča, od koder so izobesile transparente, policija pa je aretirala žensko, ki je z avtomobilom zablokirala železniško progo in tako ustavila promet.

V Sydneyju je policija pretekli teden prijela tri ljudi, ki so se v viseči kletki priklenili na poslopje urada za migracije, v zadnjem incidentu pa je policija zaradi motenja posesti aretirala pet mladostnikov, ki so splezali na streho slavne sydneyjske operne hiše in tam izobesili ogromne plakate z zahtevami, da oblasti "končajo krutosti, ki so jih začele".

Nastanitev beguncev na Manus in Nauru
Avstralija je sporno politiko za spopadanje s prihodom beguncev, katere premisa je, da se nihče od beguncev, ki so prišli po morju, ne bo naselil na avstralski zemlji, prvič uvedla že leta 2001. Avstralsko zunanje ministrstvo je v sklopu t. i. "tihomorske rešitve", s katero so preprečili vstop beguncem v Avstralijo, te že leta 2012 namestilo v centrih na otokih Manus in Nauru.

Otoček Manus severno od Avstralije je del Papue Nove Gvineje, medtem ko je Nauru, otok severovzhodno od Avstralije, z 21 kvadratnimi kilometri tretja najmanjša država na svetu. Avstralija je državama v zameno za zadržanje beguncev plačala finančna nadomestila, ki so po poročanju The Economista avstralske davkoplačevalce od leta 2012, ko so začeli nastanjevati, stala 3,26 milijarde evrov.

Načrt Avstralije je bil zadržati begunce do konca procesa preverjanja njihovega statusa, komisariat Združenih narodov za begunce pa opozarja, da so avstralske oblasti s tem ukrepom želele tudi zagroziti beguncem pred novimi prihodi, kar dokazujejo s korelacijo med prihodi v času veljave pacifiškega sporazuma in zunaj njega. Vlada iz leta 2007 je namreč rešitev preklicala, a je leta 2012 ob ponovnem večjem prihodu zmogljivosti ponovno odprla.

Razmere na Manusu kot psihološka vojna
Humanitarne organizacije in begunci že vse od začetka opozarjajo na katastrofalne humanitarne razmere na otoku. Begunci so razmere označili za psihološko vojno, s katero poskušajo človeka zlomiti, povzema Kate Shuetze iz Amnesty International, ki je na otoku delovala leta 2013.

Krvava zgodovina - umor in šest samomorov
Leta 2014 so pazniki v centru v spopadih ubili iranskega begunca Rezo Baratija, več kot 70 beguncev je bilo huje poškodovanih – ustreljenih ali porezanih po vratu. Aprila letos so glede na poročilo otoške policije pijani pripadniki vojske streljali na begunce in v vrata centra zapeljali vozilo. Tudi izkušnje z domačim prebivalstvom otoka Manus za begunce niso najboljše, saj so jih ti leta 2014 zunaj begunskega centra napadli z mačetami, pretepli in oropali. Zaradi vsesplošno slabih razmer je samomor naredilo že šest beguncev na Manusu.

Na centru na otoku Nauru razmere niso nič kaj boljše, saj tudi tam vlada pomanjkanje hrane, vode in slabe bivalne razmere. Lani sta begunca iz Irana in Sudana v razmiku nekaj dni na to opozorila celo s samovžigom.

"Če opozarjate na razmere v centru, greste v zapor"
Leta 2015 je Avstralija sprejela zakonodajo, po katerem je bilo vsakršno poročanje o razmerah v centrih kaznivo dejanje, saj so informacije označili za zaupne. Tistim, ki so razkrivali zlorabe - pretežno zdravnikom, medicinskim sestram, učiteljem in socialnim delavcem - je grozila dvoletna zaporna kazen za razkrivanje podatkov novinarjem. Temu se je takrat uprla skupina 40 aktivistov, ki je z odprtim pismom razkrila namere avstralske vlade.

Pragmatična privolitev v finančno poravnavo
Po tožbi skoraj dva tisoč beguncev, ki so zahtevali odškodnino za psihične in fizične poškodbe med letoma 2012 in 2016 je Avstralija sicer privolila v poravnavo v višini 47 milijonov evrov, a je po besedah ministra za migracije Petra Duttona ostro zanikala vsakršno odgovornost in privolila v poravnavo le zato, ker je to preudarneje, saj bi bili sodni stroški še precej dražji.

Negotova prihodnost beguncev
Združeni narodi opozarjajo, da je strah beguncev pred preselitvijo na druge lokacije popolnoma upravičen. Po več letih življenja v mizernih razmerah na otoku Manus, kamor jih je prisilno nastanila ena država, zdaj ne želijo oditi drugam, kjer jih spet čakajo slabe razmere in neodobravanje tamkajšnjega prebivalstva in kamor jih - spet prisilno - seli druga država.

Shuetzeva iz Amnesty International ugotavlja, da je "prisiljevanje teh ljudi, da se morajo odločiti med hrano, vodo in zdravili ter preselitvijo na kraj, kjer jih je utemeljeno strah pred nasiljem in napadi - kruto, nečloveško in ponižujoče".

Povzeto po: Reuters, The Guardian, BBC, New York Times, ABC News, Al Džazira, Daily Telegraph, The Economist in Amnesty International