Na začetku septembra se je želelo šest danskih poslancev odpraviti na Nauru; da bi si od blizu ogledali avstralski proces obravnave beguncev in prosilcev za azil. Ne nujno zato, da bi ga potem lahko bolj utemeljeno obsodili ali vsaj okrcali. Ne. Preprosto zato, da bi ga proučili. Enemu, Martinu Henriksenu iz populistične in zelo močno desno pozicionirane ljudske stranke, se je celo zdelo – in to je jasno javno povedal – da so avstralska disclocirana taborišča "zanimiv model", ki bi ga lahko uporabili tudi v Evropi. Henriksen je vizum za Nauru dobil. Trije drugi kandidati za pot ne. Lahko bi torej šel sam preverit zadevo. Pa ni. Skupina se je odločila: ali gremo vsi ali nobeden.

Potovanje, ki se ni zgodilo, je kljub temu spremljala tudi organizacija Human Rights Watch. Kot je zapisal eden od njenih sodelavcev, so dvema poslancema, Johanne Schmidt-Nielsen in Jacobu Marku, vizum zavrnili, ker sta oba že poprej kritizirala avstralske begunske centre na Nauruju in na Papui Novi Gvineji. Tretji, ki je ostal brez vizuma, je Naser Khader. Avstralske politike ni nikoli komentiral. Kot je povedal časopisu Sydney Morning Herald, so mu prošnjo za vizum verjetno zavrnili zato, ker je bil rojen v Siriji; torej v državi izvora tudi številnih beguncev v avstralskih centrih.
Ko smo že pri vizumih. Nauru je v zadnjih treh letih vizum izdal le dvema novinarjema.

Morda je Henriksen razmišljal o "boljši izrabi" Grenlandije ali pa kakšnega drugega otoškega ozemlja
Če torej pozabimo trojico uglednih Dancev in pomislimo zgolj na Henriksena, se ne moremo ne obregniti ob namen njegove poti; ob besede, da je avstralski model obravnave beguncev zanimiv. Še predvsem zato, ker je bilo popotovanje načrtovano po objavi naurujskih dokumentov, novega megalomanskega svežnja dokumentov, ki so na začetku avgusta potrdili sicer že dolgo znane nevzdržne razmere v taboriščih za prosilce za azil, ki jih je Avstralija elegantno (s svojega položaja) dislocirala v države, ki so za nekaj milijonov dolarjev pripravljene postati scenografija za kratke tragične igre o beguncih.
Oziroma za veliko milijonov, saj je Avstralija, kot nam je povedal sociolog in v preteklosti strateški svetovalec več avstralskih vladnih agencij za vprašanja, povezana s kulturno identiteto, Nikos Papastergiadis, doslej za vsakega begunca, ki "mu poskušamo preprečiti vstop v Avstralijo, porabila več kot milijon dolarjev". Avstralskih sicer, a vsota je vseeno ogromna.

Ampak milijoni denarja, namenjeni za zgrešene, včasih tudi perverzne in še pogosteje nečimrne namene, so v zgodovino Nauruja vpisani že od začetka njegove zgodovine kot samostojne države. Pravzaprav je otok, sredi katerega je velika gola pustinja, živ spomenik napuhu.
Le Savdijci so bili bogatejši
Ko je Nauru leta 1968 postal neodvisen, je kmalu postal država z drugim najvišjim BDP-jem na prebivalca na svetu. Pozabite Liechtenstein, Monako, kaj šele Švico … Ne, Nauru, je bil druga najbogatejša država in zgolj Savdska Arabija pred njim. Prebivalci oziroma naurujski narod je že leta 1967 med dvoletnim prehodnim obdobjem evolucije Nauruja kot mandatnega ozemlja pod upravo OZN v suvereno državo odkupil delnice britanskih upraviteljev nahajališč fosfatov (British Phosphate Commissioners) in junija je bila ustanovljena Naurujska fosfatna družba (Nauru Phosphate Corporation). Rudniki so maloštevilnemu prebivalstvu hitro zagotovili najvišji (vsaj na papirju) standard na svetu.
Kot mi je po koncu svojega predavanja pripovedoval Papastergiadis, je možno preprosto reči, da so Naurujčani profitirali od ptičjega dreka. Dobesedno. Nauru je bil stoletja postojanka morskih ptic na dolgih potovanjih in – pač – med postankom in med preletom so ga 'svinjale' s svojimi izločki, z gvanom, tako pa tudi bogatile s fosfati. Iz dreka je torej nastalo zlato, a na žalost se je pozneje spremenilo nazaj; v hudo 'sranje'. Ki bi ga vsi najraje pokrili s pokrovom

Vlaganje v finančne papirje in špekulacije, namesto v realno gospodarstvo
Naurujčani v letih blaginje so premogli dosti bistroumne ekonomske vizionarskosti in ekstraprofitov niso vlagali v razvoj zmogljivosti realnega gospodarstva, ampak so dolarje raje spreminjali v nebotičnike v avstralskih finančnih okrožjih in kupovali različne vrednotne papirje; veliko špekulantskih seveda. In ko je začelo proti koncu 20. stoletja zmanjkovati fosfatov in so se papirnate naložbe izkazale za dejansko papirnate, je Nauru tako rekoč bankrotiral. Na tujem so zasegli letala naurujske letalske družbe ter nepremičnine, centralna banka dobesedno ni imela več denarja, česar posledica je med drugim tudi danes katastrofalno zdravstveno stanje približno 10.000 državljanov: med njimi so odkrili neobičajno visoke ravni sladkorne bolezni, srčnih bolezni in debelosti.
Avstralija rešuje naurujski brodolom (seveda z mislijo na svoje koristi)
Rešitev so poslali Avstralci; v sklenitvi obojestransko koristnega 'deala': mi vam denar, begunce in azilante, vi jih 'uskladiščite'. Skoraj dobesedno uskladiščite, saj so razkriti dokumenti poleti pokazali na neverjetne razsežnosti kršenja človekovih pravic internirancev na Nauruju. Naj na tem mestu omenimo še en vir prepotrebnega denarja: ekološka katastrofa oziroma pustinja 21 kvadratnih kilometrov, je postala tudi finančna oaza pralcev denarja: milijarde dolarjev ruske mafije so se tam oprale, naurujske upravne enote pa so nekaj časa bile najbolj zaposlene z izdajanjem potnih listov alias s prodajo potnih listov.
"Nauru papers" ali resnična grozljivka na Pacifiku
2.116 poročil na več kot 8.000 straneh popisuje samomore, primere samopoškodovanja, med njimi izstopajo primeri, ko si interniranci zašijejo usta -, spolnih zlorab, znašanja paznikov nad prosilci za azil in begunci, napade na internirance okalnega prebivalstva, katastrofalno zdravstveno oskrbo ... Hude žrtve so še posebej med otroki: kar 51,3 % poročil govori o incidentih z otroškimi žrtvami, čeprav med zaprtimi v taboriščih otroci predstavljajo le 18 % populacije. Po zadnjih podatkih (junij 2016) naj bi sicer v naurujskem »regionalnem centru za procesiranje« živelo 442 prosilcev za azil in beguncev.
Po objavi naurujskih dokumentov so proti nehumani obravnavi prosilcev za azil in beguncev protestirali številni Avstralci, kritiko in gnev so na vladno politiko zlili mediji in humanitarne organizacije po celem svetu. A vseeno je avstralski minister za vprašanja imigrantov Peter Dutton pred pred približno desetimi dnevi stoično dejal, da bo sedanji režim sodelovanja med Avstralijo in Naurujem trajal še desetletja.
O avstralski politiki do beguncev smo govorili z avstralskim sociologom in nekdanjim svetovalcem več vladnih agencij Nikosom Papastergiadisem, ki je na koncu avgusta sicer o temi odnosa do tujcev v Muzeju za sodobno umetnost na Metelkovi predaval predvsem s položaja filozofske obravnave teh vprašanj. Zanimivo je, da je predavanje uvedel s kratko, a malo znano zgodbo a posebni starogrški filozofski šoli, ki je razvila idejo radikalne enakopravnosti ...
Zakaj ste svoje predavanje začeli z omembo stoikov in pravzaprav največji del predavanja posvetili enemu od konceptov stoiške filozofije?
Ja, na dolgo sem govoril o stoikih, ki so bili prvi, ki so govorili o kozmopolitizmu – bili so prvi, ki so govorili o tem, da smo lahko enakopravni, ne glede na to, da prihajamo iz različnih kultur, da pripadamo različnim rasam, veram, spolom – prvi so govorili o radikalni enakosti.
O kozmosu niso razmišljali le kot o nekem prostoru zunaj Zemlje, ampak so s tem pojmom imenovali tudi sposobnost v nas, da neki prostor naredimo zanimiv za druge. Vsakič, ko naredimo svoj prostor privlačen za druge, na neki način zgradimo prostor; ustvarimo sliko ali pa povemo zgodbo, ki ustvari neko vzdušje okoli nas. Vse to so kreativne tehnike, ki se jih hitro naučimo in s katerimi ustvarjamo prostor. Pripovedovalec zgodb nas povabi v svoj svet in v tem tudi ustvari prostor - to je kozmos in od tod tudi beseda kozmetika, ker nekaj naredimo lepo in privlačno, da privabimo nekoga v svoj svet in ga povabimo, da soobstaja z nami – z nami sobiva.
Torej antična grška filozofija o kozmosu je bila tudi način za ustvarjanje reda in ustvarjanja lepote, znotraj katere lahko živimo.
O avstralski politiki do beguncev in prosilcev za azil pri nas redko slišimo. Zato so bila tudi poročila o tako imenovanih naurujskih dokumentih za mnoge presenetljiva. Kdaj se je pravzaprav začela ta očitno nehumana obravnava tistih, ki želijo priti v Avstralijo?
Vse od incidenta Tampa leta 2001 (šlo je za odkritje 400 pretežno afganistanskih beguncev na potapljajočem se norveški tovorni ladji Tampa v mednarodnih vodah v bližini Velikonočnega otoka leta 2001, op. P. B.) je bistvo avstralske migrantske politike zastraševanje in izganjanje beguncev. Vse, kar avstralska vlada skuša narediti, je to, da poskuša ljudi odvrniti od tega, da bi sploh poskusili postati begunci v Avstraliji.
Kadar koli so ljudje prišli in jih ni bilo nogoče izgnati, so jih poskušali zapreti in jim preprečiti integracijo v družbo. Torej Naurujski dokumenti so zgolj nadaljevanje več kot 15-letne politike zastraševanja in zapiranja, ki so proizvedli barbarsko, obenem pa tudi zelo drago politiko in prakso. Torej, v tem obdobju je bilo mnogo primerov zlorab, trpljenja in psiholoških travm beguncev in ogromno so trpeli predvsem otroci.
V predavanju ste razvili misel, da danes po svetu prevladuje politika strahu.
Seveda. Ta koncept politike se na mednarodni ravni razvija vse od 11. 9. 2001. In tudi za Avstralijo je leto 2001 ključno za razvoj politike strahu in to je seveda povezano z 11. septembrom. Takrat je Avstralijo zajela neke vrste begunska kriza, incident z norveško ladjo pa je bil potem še glavni katalizator za pospešitev odločitev tedanje vlade konservativne koalicije v zvezi z begunsko politiko. In na Nauruju in na Paupi Novi Gvineji so v okviru tako imenovane "pacifistične rešitve" vzpostavili dislocirana taborišča za morebitne priseljence.
V tistem obdobju je prišlo do tega – in zato govorim o politiki strahu – da sovražnik kar naenkrat ni imel jasne identitete in ni prihajal z enega samega določenega položaja. Kar naenkrat je sovražnik lahko bil videti kot kdor koli, lahko je nosil običajne obleke, lahko je prihajal iz katerega koli dela družbe in počasi so ljudi prepričali o tem, da nevarnost nanje preži od vsepovsod. Torej konec je bilo predstave, da je sovražnik na neki jasno določeni sovražni frontni črti, ampak je bil razpršen, da nas bo postopoma vedno bolj nadvladal z mikroakcijami in z vzpostavljanjem negotovosti glede tega, kje in kdaj se bo nevarnost pojavila in ali bo vzniknil konflikt.
Omenili ste tudi, da je bilo tedaj nemogoče voditi razumen diskurz s politiki, ki so zagovarjali novo omrežje institucij migrantske politike.
Bilo je grozno. Ko se je Avstralija morala spoprijeti s prvo begunsko krizo leta 2001, smo se znašli pred politiki, ki so govorili izredno nevarne stvari in ki so ravnali izrazito destruktivno, škodljivo in napačno. In proizvedli so izredno drago politiko. Do tega trenutka smo za vsakega begunca, ki mu poskušamo preprečiti vstop v Avstralijo, porabili več kot milijon dolarjev. Tem ljudem škodimo in z njimi ravnamo tako, da bodo dobili dolgoročne psihološke poškodbe. Uničili smo družine in otroke. Vse to se dogaja v moji državi in ta politika se izvaja v našem imenu.
Že leta 2001 so nekateri vodilni kleriki v Katoliški in Anglikanski cerkvi protestirali proti tej politiki in opozarjali, da ni humana. Predstojniki bolnišnic in medicinskih fakultet so opozarjali na dolgoročne posledice za internirance, ki nikoli ne bodo okrevali zaradi strahu in mučenj, ki so jim bili podvrženi. Pravniki so protestirali in opozarjali, da gre za neustavno delovanje, ki pod vprašaj postavlja veljavnost avstralskega prava. Primerjali so avstralsko pravo z mednarodnim in dokazovali, da naši zakoni niso bili primer najboljšega prava, ampak da gre za enega najslabših pravnih sistemov na svetu, ko govorimo o politiki do beguncev.
Torej, strokovnjaki, nekdanji politiki, celo nekdanji premierji so prosili svoje lastne stranke, naj ustavijo to nasilno politiko. Eden nekdanjih precej desno usmerjenih politikov Malcolm Fraser, ki je bil tudi premier (v obdobju 1975—1983, op. P. B.), je bil na čelu upornikov, ki so celo zapustili lastno stranko zaradi te krute politike. Vsi ti strokovnjaki so torej ljudem govorili, da je bila ta politika napačna, draga, škodljiva in obenem so vodilni politiki tem strokovnjakom govorili, da nimajo stika z resničnostjo in da ne razumejo, kako se je treba lotiti tega problema. Pojdite nam s poti in nam dovolite, da pošljemo vojsko v akcijo; le sila bo ustavila ta problem, so govorili.
Torej kar naenkrat so bili razum, sočutje in skrb razglašeni za nerelavantne in edina rešitev naj bi bila nasilje.
Se je od tedaj vendar kaj spremenilo? Čeprav seveda zadnje izjave članov vlade ne dopuščajo upanja, da bi Naurujski dokumenti spremenili prakso na Nauruju.
Le še slabše je. Bilo je ogromno protestov in mnogo ljudi - tudi pisateljev, umetnikov, akademikov in tudi beguncev, ki so že prestali to kalvarijo - je zelo strastno in bistroumno govorilo o tem problemu. A resnica je, da večina avstralskih državljanov to temo še vedno najraje preprosto ignorira in želi, da bi ta problem preprosto izginil. Oziroma da ga sploh ne bi bilo.
In v resnici Avstralija tega vprašanja ne more rešiti sama. Mora sodelovati z državami, kot so Indonezija, Malezija in druge države izvora beguncev – Šrilanka, Iran, Irak, Afganistan. Priti do svetovnih ali vsaj regionalnih rešitev. In tudi novi standardi morajo biti postavljeni, da ne bi prihajalo do tega, da se ena država sama nasilno sooči z begunci.
Na nek način smo že spoznali, da begunska kriza ni ena sama kriza, ampak da gre za niz dogodkov. In postalo je jasno, da ena sama država ne more nadzorovati razmer. Edini način, kako se lahko spoprijemamo s to krizo kot tudi s terorizmom, je sodelovanje na regionalni ravni. Ampak v avstralski politiki tega v zadnjem času ni zaznati.
Omenili ste, da se je v javno razpravo o begunski problematiki vpletlo tudi veliko pisateljev in drugih umetnikov. Menite, da lahko kulturniki res pomagajo pri reševanju teh vprašanj s tem, kar ste poimenovali umetnost upanja? Kaj sploh pojmujete s temi besedami?
Umetnost upanja izhaja iz ideje, da do tujcev ne čutimo zgolj strahu. Strah je sicer popolnoma razumljiv in tudi človeški in čisto človeško je tudi, da se tujcev včasih ne le bojimo, ampak nam vzbujajo celo nasilne in morilske misli; želimo ubiti in uničiti sovražnike. Vendar pa imamo obenem tudi sposobnost čudenja: »Aha, to je drugačno, ampak morda je dobro.« In smo radovedni. In imamo sposobnost čudenja. In sočutja: vidimo nekoga, ki je ranjen, in mu želimo pomagati. Vidimo otroka jokati in mu želimo pomagati.
In umetniki – se mi zdi – lahko s svojimi deli in angažmajem ustvarijo kulturo upanja in krepijo naše sposobnosti za dialog med to našo agresivno platjo ter našo sposobnostjo sočutja in skrbi in radovednosti. Torej možnost vzpostavljanja dialoga med temi različnimi silami in nagnjenji, lahko ustvari kulturo upanja, ki lahko zamenja politiko strahu.