Šah in kolesarstvo bi si bila težko bolj različna (nekateri si ob besedi šah še vedno belijo glavo, če to miselno igro sploh gre šteti med šport). Pomislite na Magnusa Carlsena, ki v elegantni srajci in suknjiču ure in ure sedi za mizo, na bojišču s 64 polji v svojem ritmu in taktiki premika figure ter si poteze piše na list papirja.
Na drugi si zamislimo kolesarja, ki ure in ure goni tisto kolo, izpostavljen je nepredvidljivosti narave, ki lahko pripeka s soncem, pošilja obilne dežne padavine ali pa okolico obarva v blatni pekel. Vseeno pa lahko najdemo tudi kakšno povezavo − od večurnih maratonov, ki zahtevajo vrhunsko koncentracijo in kondicijo (pri šahistih vsaj psihično) do ljubezni do udejstvovanja s tem športom.
Šport je resda služba in posel, a mora biti tudi ljubezen in hkrati zabava. Marsikdo se je čudil tako Primožu Rogliču kot Tadeju Pogačarju, ki sta pred zadnjim delom sezone večkrat poudarila prav to besedo na z. Marsikdo ob zabavi pomisli na brezskrbnost, morda celo lenobnost − skratka na svet, ki se zdi galaksije oddaljen od profesionalnosti in ciljne usmerjenosti.
A zabava v tem kontekstu pomeni predvsem sproščenost. Oba slovenska šampiona sta ključ s tem imenom skovala v prvi polovici sezone, ko sta izpolnila velike cilje. Pogačarju je to seveda uspelo z novim Tourom, Roglič je na isti dirki po padcu zataval v pekel, od koder je našel nebesa pod goro Fudži.
Zabava, ljubezen, sproščenost oziroma pozitivni odnos se odražajo tudi v nepredvidljivosti in večni iskanji B-, C- ali celo Ž-rešitve. Poteze, rešitve, ki se v glavi prižgejo v trenutku. Bistroumna šahovska domislica, ki bo svojo genialnost razkrila šele čez osem potez. Pogumen kolesarski napad, za katerega se bo čez osem kilometrov izkazalo, da ni bil prenagljen. Pogačar je letos na tak način pogumno napadal in napadal ter bil vselej nagrajen (Tour, Dirka po Sloveniji, Lombardija).
Seveda ne gre vedno vse načrtu, kar je Pogi občutil prav v zadnjem delu sezone. Ko je, denimo, na Emiliji ob nizanju krogov na svetega Luko videl, da tisti dan noge še niso bile prave, se ni preveč vznemirjal, ob metli se je le prostodušno dvignil na zadnje kolo in zabaval prisotne gledalce. Dobro je vedel, kaj je bistvo tega meseca − Lombardija, kjer si je ob sebi tako značilnem napadu spet tlakoval pot do zmage in drugega spomenika v karieri.
Kje so njegove meje? Dokler se bo (in nas bo) zabaval v taki meri, jih enostavno ni.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje