Kdo si je na začetku tega desetletja predstavljal, da bodo Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković tako dolgo dominirali in si trije iz istega obdobja zagotovili mesto med nesmrtnimi. Ne nazadnje, skupaj imajo neverjetnih 57 naslovov, in ne bi bil niti slučajno presenečen, če bi prebili 60-ico.

Sorodna novica Nadal oddal Đokoviću le sedem iger in ujel Federerja na vrhu večne lestvice

Španski as je v nedeljo popolnoma razstavil Đokovića in v prvih dveh nizih še kako spomnil na pariški finale leta 2008, ko je Federerju prepustil le štiri igre. Čista poezija tako pred ducat leti kot pred dobrimi ducat urami. Nadal je po zmagi razložil, da ni razmišljal o izenačitvi Federerjeve 20-ice, ampak zgolj o Rolandu Garrosu, o turnirju, ki mu največ pomeni.

Ni skrivnost, da je v letošnji premešani sezoni vse podredil prav peščeni klasiki. Med drugim se je tudi odpovedal branjenju newyorškega naslova, tako je v zbitem urniku skrajšal potovanja in si omogočil vsaj en pripravljalni turnir na peščeni podlagi, ki mu je tako potreben, da sestavi vse parametre svoje igre. Jesen ni idealen čas, ki bi potenciral njegove prednosti, žogice so letale približno decimeter nižje kot ob koncu pomladi. Nič čudnega, da je bil v napovedih zategadelj precej previden. Na koncu nič ni preprečilo njegove zmage, še več − turnir je osvojil celo brez izgubljenega niza, kar mu je v Parizu uspelo četrtič.

Osvojen GS brez izgubljenega niza (odprta doba)

Čeprav se je prvi niz končal s 6:0, razlika v resnici ni bila tako ekstremna. Vse igre razen zadnje so trajale vsaj pet minut, kar štiri igre so bile odločene po izenačenju na 40:40. A Nadal je bil kot robot, ki je zadel vse, kar se mu je zahotelo, že tako ali tako izjemni forehand je bil tokrat skoraj nezgrešljiv, na drugi strani pa je frustrirani Đoković nizal neizsiljene napake. Razmerje teh je bilo v prvem nizu kar 13:2, na koncu pa 52:14 v škodo Đokovića.

Ko Nadal enkrat potegne v vodstvo, ga v dvobojih na tri nize le redko izgubi, sploh pa v svojem ljubem Rolandu Garrosu. Če pomislimo, koliko težav je imel v svoji karieri s koleni, kako je le malokdo verjel, da bo zaradi svojega brutalnega načina igre s spini lahko konkurenčen po 30. letu, je zdajšnji pogled na njegovo statistiko neverjeten. 13 osvojenih pokalov štirih mušketirjev je kar pet več od drugega najuspešnejšega posameznika v odprti dobi na turnirjih velike četverice.

Zdajšnje razmerje osvojenih grand slamov velike trojice 20-20-17 je najbrž kar primerno izhodišče za zaključek zgodovinskega rivalstva. Zdi se, da ima Đoković zaradi starosti, forme, odlične igre na vseh podlagah, motivacije in vloge "večnega outsiderja" še največ možnosti, da od tega trenutka med izbrano trojico osvoji največ slamov, s čimer bi le še popestril noro primerjavo.

Morda pa vsi končajo z isto številko ...