Novi nogometni prvenstvi sta sicer še zelo mladi, a najbrž niti njuni najbolj pesimistični navijači niso pričakovali, da bodo njihovi ljubljenci na dnu prvenstvene lestvice. Še manjša je bila verjetnost, da bi se to zgodilo hkrati. A se je.

Sorodna novica Številke ne lažejo: slovenski nogomet je v gnojni buli

Klofuta je najbrž bolj nepričakovana za Maribor. Po koncu te sezone bo namreč minilo že celo desetletje od zadnjega osvojenega naslova rdečih vragov, ni naključje, da se je takrat z njihove klopi poslovil legendarni Alex Ferguson, morali bi biti res slepi, da ne bi opazili očitne korelacije med vladavino Škota in preštevilnimi uspehi Uniteda.

Na drugi strani pa je Maribor aktualni slovenski prvak. A zadnja zvezdica je bolj kot ne zakrila njihove težave. Vijoličasti v resnici niso bili tako ekstremno boljši od tekmecev, ampak je v resnici kakovost slovenskega nogometa občutno padla (o čemer sem pisal prejšnji teden).

Drugi vzrok pa je bil Ognjen Mudrinski, ki je po kakovosti še kako izstopal. Srbski napadalec je bil namreč z naskokom prvi strelec prvenstva, njegovi zadetki pa so Mariboru skupaj prinesli kar 16 točk. Maribor bi bil brez tega prispevka šele na četrtem mestu. Tovrstno odštevanje točk je seveda zgolj teorija, a brez dvoma nakazuje pomen in ogromen prispevek, ki ga je imel 30-letni nogometaš, ki zdaj igra na Tajskem.

Napadalni učinek vijoličastih je letos razumljivo slabši, a v oči bode še en velik korak nazaj. Poglejmo si zgovorne številke.

Maribor je letos odigral dobro četrtino lanskega števila tekem. Občuten korak nazaj je naredil v obrambi, kjer je prejel netipično število zadetkov, predvsem ob prekinitvah. Poteza po šestih zaporednih porazih je bila pričakovana − trener Radovan Karanović se je moral posloviti.

Skok nazaj na Otok. United je bil po slovesu Fergusona slabo kadrovan. Večina trenerskih imen je bila udarec v prazno, pri iskanju se je venomer uporabljala drugačna strategija ("rojeni naslednik", "renomiran trener", "ziheraški zmagovalec", "otrok kluba", "nemški taktik", "prenovitelj"). Konfuzna menjava se je še bolj poznala pri iskanju nogometašev, kjer je klub ogromno vlagal (popolnoma na ravni ekip, ki se borijo za naslov), a kosi sestavljanke nikakor niso bili kompatibilni, današnji United je tako brez kakršnega koli reda in smisla, kar se (prav tako pozna) v obeh segmentih igre. Napad je brezzobi, obramba pa polna lukenj. Temu lahko dodamo še lastništvo, ki ima (naj)večji motiv pri lastnem zaslužku in pridemo do nenavadnega položaja, ko se močna okrepitev vidi v igralcih, kot sta Marko Arnautović in Adrien Rabiot. Spirala spuščanja ne pozna dna.

Omenjena velikana na M sta trenutno res na dnu, a med njima je vseeno velika razlika. Če ima Maribor − tudi zaradi svoje pregovorne organiziranosti (in žal še enkrat zelo skromne konkurence) − lepe in realne možnosti, da se vrne tja, kjer mu je mesto, pa je pred Unitedom precej težja in daljša pot. V Angliji je nepredstavljivo več denarja in kakovosti, konkurenca dela dobro in vrage čaka res dolga pot do vrnitve v prejšnje stanje.