Lanska preureditev evropskih tekmovanj je z ustanovitvijo Konferenčne lige na eni strani klube iz slabših držav še oddaljila od najbolj kakovostnega evropskega tekmovanja, po drugi strani pa vsaj prvaku omogoča, da kljub dvema izpadoma vseeno zaigra evropsko jesen, kar je lani dobro izkoristila Mura.

Slovenski nogomet je bil z Mariborom še pred petimi leti del Lige prvakov, kar se iz današnje perspektive zdi znanstvena fantastika. Slovenski klubi so v letošnjih kvalifikacijah dobili le tri skupne dvoboje, kar je pol manj od lanske Evrope (res pa je, da ima Maribor še eno priložnost in pol).

Opomba: v stolpcu dobljene serije je število parov v kvalifikacijah za evropska tekmovanja, v katerem so slovenski klub izšli kot zmagovalci.

To se le številke, ki niso najbolj spodbudne, a še bolj boli spoznanje, da je slovenska trojka izpadla proti predstavnikom lig, ki nimajo ravno najboljšega ugleda (Liechtenstein, Irska, Romunija). Žalostna resnica pa je, da slovenska liga ni tako dobra, kot si morda mislimo (ali pa želimo verjeti).

Sorodna novica Hat-trick groze

O organizaciji, težavah, (ne)podpori NZS-ja in zablodah podrobno poročajo številni specializirani mediji (naj omenim le Valov podkast Žoga je okrogla, Nogomanio in Ekipo24), ki znajo omeniti pomanjkanje vizije, premajhna prisotnost in priložnost za mlade igralce iz domačega in/ali lokalnega okolja in (pre)visok odstotek tujih nogometašev (včasih res dvomljive kakovosti).

Številke je zanimivo prikazati še v kakšni drugačni prizmi, o kakovosti nogometa je vedno zanimivo sklepati prek odstotka (vseh možnih) točk, ki jih je osvojil prvak. Slovensko (31-letno) povprečje znaša slabih 70 odstotkov. Poglejmo si njihovo razporeditev po letih.

Z rdečo barvo sem poudaril vse primere, ko je klub za naslov prvaka osvojil rekordno nizek odstotek točk (58,3). Prvi primer iz sezone 2003/2004 je mogoče pojasniti tudi z reorganizacijo tekmovanja. Takrat se je začelo dveletno eksperimentalno obdobje, ko se je liga po dveh tretjinah razdelila v dva kakovostna razreda. Klubi, ki so se borili za naslov prvaka, niso imeli več tako imenovanih lahkih tekem. Gorica je pred razdelitvijo osvojila 64 odstotkov možnih točk. Še bolj dominantna je bila leto pozneje (ko je v ligi za prvaka tudi sledil upad njenega odstotka: z 71,2 na 67,7).

Druga označena sezona je 2008/2009, ko je Maribor za naslov potreboval le 63 točk, razlike med deseterico so bile rekordno (matematično skoraj nenormalno) majhne (zadnje Primorje je osvojilo 41 točk), dogajanja na marsikateri tekmi so bila sumljiva, kar je s konkretnimi primeri v svojem dokumentarcu Svet stav opisal Toni Cahunek.

In skok na zadnji primer 2020/2021 oziroma raje si oglejmo trend v zadnji petletki. V sezoni 2017/2018, ko je Maribor zadnjič igral v Ligi prvakov, sta tako Maribor kot Olimpija osvojila 80 točk (dobrih 74 odstotkov vseh možnih). Vijoličasti so leto pozneje še bili na približno isti kakovosti, nato se je začel vsesplošni padec, ko sta največja kluba pogosto streljala v prazno, svojo priložnost pa sta tiho izkoristila "manjša kluba iz ozadja", ki sta s slabšim odstotkom zgolj vzela, kar jima je bilo ponujeno (Celje, Mura).

Sorodna novica Reprezentanca mora biti vesela kritik in celo provokacij

Aktualno prvenstvo se je komaj začelo, zato se ne smemo obesiti na 100-odstotni začetek Olimpije. A o kakovosti lige veliko pove to, da vrh lestvice trenutno zaseda ekipa, ki ima velike organizacijske težave. Edini preostali klub brez poraza je tisti, ki se mu je lani sploh prvič uspelo obdržati med elito in je postal razvijalni center Hajduka (Radomlje), najbolje organiziran klub v državi pa je celo na zadnjem mestu.

Alarmi bijejo in so vse glasnejši (ne pozabimo tudi na položaj reprezentančnega nogometa). Vprašanje pa je, kdo (in predvsem kako) se bo lotil reševanja nezavidljive situacije.