Dvakratni zmagovalec Tadej Pogačar je z začetkom dirke vseh dirk lahko zadovoljen. V skupnem seštevku je tik za rumenim kolegom Adamom Yatesom, pred največjim tekmecem Jonasom Vingegaardom pa si je nabral 11 sekund prednosti. Bolj kot številke pa je pomemben občutek na kolesu. Zapestje morda še ni povsem zaceljeno, bolečina morda obstaja, a Pogačarja to za zdaj pri dirkanju in poskočnosti ne ovira (preveč).

Sorodna novica Pot do trona Toura ne le na cesti, ampak tudi v glavi

Iz njegovega obraza sijejo sproščenost, navihanost in mladostniško pričakovanje. Morda bi kdo rekel tudi neučakanost, ki ga je s stalnimi napadi v vseh delih dirke morda stala celo končne zmage. Zaloga energije pač ni neskončna. A to je pač Pogačarjev slog dirkanja. Preprosto si ne more pomagati, da ne bi poskušal z napadi, se dokopati do prestižnih zmag in hkrati še odščipniti kakšno sekundo.

11 sekund, ki si jih je nabral prejšnji konec tedna bolj služijo psihologiji in notranjemu miru. Dokaz, da je v sprinterskih bojih ena na ena (na ravnem ali pa v klanec) še vedno boljši od Danca. Naslednji bonusi se ponujajo že danes, karavana bo v peti etapi prvič zapeljala v Pireneje, ko so na vrsti trije kategorizirani klanci, kot zdaj že običajno za cilje na ravnem pa bo na zadnjem klancu (Col de Marie Blanque) na voljo osem sekund ter seveda klasične nagrade v cilju, na katere lahko spet upa, če bo do tja pripeljala razredčena skupina favoritov za zmagovalni oder.

Za tovrstno dirkanje potrebuje dobro ekipo, ki lahko nadzoruje pobege, v drugi etapi je UAE praktično večji del etape dokazal, da to lahko počne, v ravninskem začetku tedna pa se je umaknil in prihranil moči za Pireneje. Ni dvoma, Pogačar na tritedenskih dirkah še nikoli ni imel tako dobre ekipe. Ni še čisto na ravni Jumba Visme, vsekakor pa je zelo kakovostna.

Jumbo Visma? Ekipa, ki je na Touru še drugo leto zapored ustvarjena za nemir. Spomnimo se njihovega lanskega neposrečenega začetka, serije drugih mest Wouta van Aerta in zdaj že ikonične podobe na kockasti etapi, ko so kot čebele zaman iskale pot v panj pravih koles. Nezadovoljstvo belgijskega res noro vsestranskega kolesarja in iskanje ravnotežja ambicij med zeleno in rumeno majico ter dvojno kapetanstvo Vingegaarda in Primoža Rogliča.

Letošnji uvodni dnevi so podobni, van Aert je zaman iskal etapno zmag, nekateri nepotrpežljivi belgijski mediji pa so jezno kazali v smer Vingegaarda, ki naj bi v nedeljo premalo pomagal v lovu na etapno zmago. Vse skupaj precej nepotrebno. Vingegaard ima pač popolnoma drugačne cilje, ki so že zaradi izhodišča branilca rumene majice več kot razumljiva. Danec bi oba dneva v Baskiji lahko mirno potegnil s Pogačarjem in takoj v začetku ubil apetite pretendentov iz druge ali tretje vrste. V resnici je samo pametno pokrival Pogačarja (kar je bilo prav gotovo po okusu ekipe).

Sorodna novica Dirka po Franciji: mitska dirka, na kateri Pogačar lovi tretjo zmago

Lani je Jumbo Visma po kaotičnem začetku dominirala in zasluženo pobrala tri majice in tak scenarij se lahko ponovi tudi letos. Vodstvo nizozemske ekipe je lahko več kot pomirjeno – Vingegaard deluje hiter in morda še bolj poskočen kot lani. Videti je, da je pripravljen (spet v maniri lanskega scenarija) Pogačarja dolgo zgolj pokrivati (in se ne vznemirjati, če se bo njegov zaostanek še krepil na račun bonifikacij), potem pa vse opraviti v dveh potezah, ko bodo na sporedu dolgi klanci. Ko/če bo prišla rumena majica, pa spet sledi preklop na filozofijo branjenja in zgolj pokrivanja Pogačarja. Tudi zato pričakujem relativno mirne Pireneje, ki naj ne bi prinesli prav ogromne razlike v katero koli smer, konkreten poskus pa v nedeljo z vzponom na Puy de Dome (13,3 km, povprečni naklon 7,7 odstotka), ki je pisan na kožo Vingegaardu. Branilec naslova je pač izjemno potrpežljiv, le v nekaj kilometrih je sposoben nabrati večminutno prednost.

A to so zgolj predpostavke, ki bi veljale, če bi preprosto kopirali okoliščine iz lanske sezone. A seveda ni tako. Vingegaard (ponavljam vsaj za zdaj) deluje celo v malenkost boljši formi kot lani, po drugi strani pa ob sebi nima Primoža Rogliča, Pogačar pa ima v stolpcu plusov v primerjavi z lansko sezono napredek v ekipi in izgubi (na oko vsaj) dveh kilogramov (kar bi lahko dividende vrnilo prav v najdaljših klancih), v stolpcu minusov pa vseeno nepredvidljivost zaradi rehabilitacije zapestja.

Od dneva do dneva.