Še četrto leto zapored se obeta obračun med Tadejem Pogačarjem in Jumbo Vismo, Gorenjski volk je dobil prvi iteraciji, lani pa so se prve zmage veselili Nizozemci, na čelu z Jonasom Vingegaardom, ki je letos v vlogi prvega favorita.

Na edinem letošnjem medsebojnem obračunu na Dirki Pariz−Nica je bil Pogačar sicer prepričljivo boljši, ta zmaga je bila zanj gotovo pomembnejša na psihološkem terenu. In bila je odlična odskočna deska za težko ponovljivo pomlad, ko je nanizal ducat zmag. Potem je prišel finale v Liegeu, kjer si je zlomil zapestja, kar je Slovenca dobesedno ustavilo in presekalo njegove priprave na Dirko po Franciji.

Sorodna novica Dirka po Franciji: mitska dirka, na kateri Pogačar lovi tretjo zmago

Glava je v športu neverjetno pomembna. Lanski razplet Toura je prinesel dolgoročno zelo zanimive posledice. Dve zaporedni zmagi na francoski pentlji sta pri marsikom že zgradili vizijo (vsaj?) petletne Pogačarjeve prevlade, ko je vse videti preprosto in samoumevno. A ni. Kolesarstvo je ekipni šport, kapetan UAE-ja je imel lani zdesetkano ekipo, sam je naredil nekaj napak in jih plačal na tisočkrat opevani etapi na Granon. Ta razplet (s podaljškom z zlomom zapestja) je bil za Pogačarja "koristen" pri čiščenju iskanja cilja. O, ja, še kako si želi zmagovati. Ni lepšega kot stati na najvišji stopnički na Elizejskih poljanah in ni večje motivacije, ko ostaneš brez te in se zaveš, kako močno si jo želiš. Še bolj kot takrat, ko si na njem stal. To je gorivo!

V tem pogledu je bil razplet lanskega Toura zanj tudi koristen.

Poškodb si seveda nihče ne želi, ta je Pogiju vzela ogromno treninga, po drugi strani pa v Bilbao prihaja vitek, kot v članski konkurenci še ni bil, in to bo izrazito pomembno pri dolgih in strmih klancih, kjer ga je Vingegaard lani v dveh etapah matiral in dokazal, da je bil pač boljši.

Sorodna novica "Diagonala" po Franciji: spektakel predvsem na 16. in 17. etapi

Ko smo pri temi glave, obstaja še en pomemben vidik − tritedenski pekel zahteva preudarno vožnjo in optimizacijo naporov. Lani je marsikdo pomislil, da je Pogačar preveč razmetaval z močmi, lovil etapne zmage in bonus sekunde. Seveda je pomemben premislek, ali se splača v petih etapah loviti skupno pol minute prednosti na račun bonusov, ali pa v enem samem vzponu kaznovati tekmeca in mu z visokimi obrestmi nabiti dve+ minuti?

To so velike dileme. A kakor se nam je Pogačar predstavil v zadnjih letih, si ga težko predstavljam, da ne bi izkoristil vsake ponujene priložnosti ali pa je celo izzival. Letos je spet posejanih nekaj vrhov pred cilji etap, kjer se bodo delile bonus sekunde (žal so enega črtali v uvodni etapi), tam prav gotovo vidim kapetana UAE-ja, da bo poskušal s svojimi napadi. Če ne drugega, vsaj za bonus sekunde in seveda etapne zmage.

Vsaka šola nekaj stane. Četudi imaš v ekipi najboljšega kolesarja na svetu, brez dobre ekipne podpore ne moreš osvojiti tritedenske dirke (razplet Toura 2020 se zgodi enkrat na 50 let). Pogačar na tritedenskih dirkah še nikoli ni vozil s tako dobro ekipo, kot jo ima letos, na drugi strani pa Vingegaard na Touru še nikoli ni vozil kot edini kapetan Jumba in prvi favorit dirke. Tudi to sta nova elementa, ki nista nepomembna.

Tritedenske dirke ponujajo ogromno odrov za preobrate, napade in druge nepredvidljivosti (nikakor si ne želim padcev in/ali bolezni). Biti šampion ni le moč v nogah, ampak tudi prožnost in odzivi na nepričakovane stvari. Tako Tadej in Jonas sta dokazala, da znata in zmoreta čez vse ovire.

A na vrhu je prostor le za enega. Kljub poškodbi sem prepričan, da je Pogačar vseeno naredil vse, kar je lahko, da se znova povzpne na vrh. Predvsem pa, da je tega sposoben in bo zmago tudi izzval (če pa mu ne uspe, lahko tekmecu le športno čestita).