Podnebne konference potekajo dobrega četrt stoletja, najpogosteje so potekale ob koncu leta, kar velja tudi za 26. po vrsti, ki jo gosti Glasgow. Nemalokrat smo priča scenariju, ki se zdi, da se stalno ponavlja:

Sorodna novica Začetek podnebne konference v Glasgowu, "zadnjega in najboljšega upanja"

1. Poziv za čim hitrejše in drastične spremembe ter zmanjšanje ogljičnega odtisa.
2. Velika pričakovanja pred konferenco, ker je to zadnja priložnost, ko še lahko rešimo planet.
3. Sprejete so zaveze, ki so (precej) nižje od pričakovanj in napovedi.
4. Razočaranje.

Potem se cikel ponovi, naključni spremljevalec pa lahko dobi občutek, da je tovrstni boj popolnoma nepotreben in brez učinka ali pa da celo deluje v funkciji samopromocije ali kovanja dobička. Znanstvena srenja je jasna in zelo enotna, podnebne spremembe so merljivo dejstvo, o katerih smo tudi na MMC-jevih straneh večkrat poročali zelo konkretno in poglobljeno (1).

Prihodnost planeta je seveda pomembna za vsa bitja na tem planetu, saj si jutrišnjega dne ne kvarimo le sebi, ampak tudi drugim vrstam, a včasih imam občutek, da ta tematika izrazito ne gane tudi tistih, ki s(m)o tako ali drugače povezani s športom. A v resnici je z opazovanjem svoje okolice mogoče opaziti tudi vpliv podnebnih sprememb v športu. Na BBC-ju so pred časom zagnali zanimiv in poučen projekt šport 2050, ki se ukvarja prav s tovrstno tematiko.

Prav Britanci so dobili nekaj zaušnic narave, pred skoraj šestimi leti so, denimo, hude poplave zajele mesto Carlisle, voda je zalila tudi njihov nogometni stadion Brunton Park. Poplave so bile posledice divjanja ciklona Desmond, ki je na britanskem otočju divjal v začetku decembra 2015 in povzročil približno milijardo evrov škode. Na igrišču je bilo nemogoče igrati več tednov, in modri so bili prisiljeni tekme gostiti na drugih stadionih.

Burno divjanje narave je prekinilo še marsikateri drug športni dogodek. Leta 2019 se je sploh prvič v zgodovini svetovnih prvenstev v ragbiju zgodilo, da so morali odpovedati tekmo. Tekmovanje je potekalo na Japonskem, kjer je oktobra besnel tajfun Hagibis. Organizatorji so zaradi varnosti odpovedali kar tri tekme in določili arbitrarni izid 0:0. Omenim naj še en tipični britanski šport − kriket. Tekme so nemalokrat preložene zaradi različnih vzrokov, ki so tako ali drugače povezani s podnebnimi spremembami, ki jih trpijo nekatere države, kjer je ta šport popularen (slaba kakovost zraka − Azija, močno deževje − Združeno kraljestvo, požari − Avstralija ...).

Seveda poznamo tudi drugačne primere, ki jim ni videti konca. V Avstraliji so na teniškem turnirju v Melbournu zaradi kombinacije visoke vročine in vlage morali že nekajkrat prekiniti dvoboje. Na svetovnem nogometnem prvenstvu v Braziliji 2014 so prvič med tekmami vzeli odmor za ohladitev, svetovno prvenstvo v Katarju 2022 bo zaradi istega vzroka potekalo novembra in decembra.

Sorodna novica Zlata lisica vendarle v Kranjski Gori

Seveda pa niti Slovenija ni oaza nedotaknjenega miru. Hudi nalivi so bili tudi pri nas krivi za prekinitev nogometnih tekem (nazadnje avgusta med Muro in Radomljami), morda še najbolj neposreden primer pred našimi očmi pa tekma alpskih smučark za zlato lisico, kjer imajo mariborski organizatorji tekem za svetovni pokal vsako leto več težav, da tekme pripravijo na Pohorju. Vse toplejše vreme terja svoj davek in v povprečju je odpovedi (ali selitev v Kranjsko Goro) vse več. Bo Zlata lisica še redno na koledarju leta 2035? Kaj pa 2050?

To je ena plat športa. Druga je njegova odgovornost in prilagajanje. Od dolgih in preštevilnih medcelinskih potovanj do vprašanja koledarja in (zmanjšanja?) števila tekem, bencinskih športov ... Svet se spreminja, podnebje se spreminja, šport se spreminja. Kaj pa organizacija samega športa? In mi?

Opomba:
(1): Nekaj konkretnih in poglobljenih člankov na MMC-ju:
- Kakšen bo svet leta 2050
- Podnebje smo že spremenili, zdaj moramo še sebe
- Številke z Žigo Zaplotnikom
- Številke s Tanjo Cegnar