Dobršnemu delu nogometnih spremljevalcev največ pomeni njihov klub, s katerim se identificirajo, z njim slavijo uspehe ter ob njegovi strani stojijo tudi ob porazih, ki so morda tako številni, da so podobe lovorik zgolj oddaljeni spomin. Pravi in zvesti navijači.
V zadnjem času smo priča pojavu ptic selivk, kakor bi lahko opisal navijače, ki jim primarno identifikacijo prinaša nogometaš in ne več klub. Tako svoja čustva, simpatije in vloženo energijo selijo skupaj z zvezdnikom, ki so na krilih družbenih omrežij iz športne osebe prerasli v vplivneža. Tudi prav.
Sam ne sodim v nobeno od teh skupin, ampak nogometne klube najraje spremljam zaradi trenerjev. Dobro, dobro, mislite si, kar si želite, a moj argument je naslednji: živimo v obdobju zadnjega trenutka in zahteve po takojšnjem uspehu, na tnalu odgovornosti pa so najbolj izpostavljeni prav trenerji. Lastniki vse prevečkrat nemudoma želijo uspeh, a to so prepogosto nerealna pričakovanja.
Včasih so potrebna leta (in ne meseci), da trenerji ustvarijo pogoje (od kadra do vseh preostalih malenkosti med treningi, potovanji, osebjem ...), v katerih lahko pokažejo vse, kar znajo, razvijejo ideje, se prilagajajo in uspešno tekmujejo. Ko običajno pridejo do te točke (če sploh), je že prepozno. Pogled na prazne police z lovorikami so dovolj zgovorne in trener mora oditi. Danes se Alex Ferguson najbrž ne bi mogel zgoditi, saj v takem velikanu, kot je Manchester United, danes več ne bi čakali kar sedem sezon na prvi prvenstveni naslov.
Zato sem toliko bolj pozoren prav na trenerje, kakšne pogoje imajo, kako delujejo in kako uspešni so, glede na svoje pogoje. In ja, priznam, ni trajalo prav dolgo, da sem postal pozoren na Alberta Riero, ki je z Olimpijo leta 2023 osvojil dvojno krono. No, bolj kot lovorike so me zanimali trenutki in prijemi, ko je znal motivirati svoje igralce, jih povezati in doseči več, kot je bilo sprva pričakovano. Tudi z znano zgodbo iz kvalifikacij za Konferenčno ligo, ko se je Ljubljančanom sfižila vrnitev iz Luksemburga, na daljšem potovanju z avtobusom pa so se postavili temelji ekipe.
O izjemnih motivatorjih smo običajno brali (in opazovali) v tujih ligah, na domačih zelenicah pa teh ni bilo prav veliko. Da, tudi na vzporednice z Josejem Mourinhem sem pomislil. Ne le zaradi motivacije in taktike, ampak tudi zaradi odnosa z mediji, kjer se je zdelo, da bo vedno zaščitil svoje nogometaše, raje našel nasprotnika v medijih, javnosti, sodnikih, lastnikih ... Kjer koli in kar koli, le da bo ohranil enotnost in povezanost svojih varovancev.
No, kmalu smo nekaj podobnega videli tudi pri Rieri, ki je februarja 2023 ob porazu na večnem derbiju z 2:0 morda še bolj pokazal, da ne ščiti le svojih varovancev, ampak je v resnici slab poraženec. Ko je novinar Vala 202 Luka Petrič začel spraševati trenerja, je najprej postavil tezo, da je bil Maribor v prvem polčasu boljši, a ga je Španec hitro prekinil z besedami: "Končala bova intervju, pogovarjam se s tistimi, ki razumejo nogomet." Nič kaj zrelo, bi bila zelo mila ocena.
Navijači svoje nekdanje (vsaj uspešne) trenerje običajno ohranijo v lepem spominu, saj so jim prinesli veliko lepih trenutkov. No, to očitno ne velja za precejšen del navijačev Olimpije, ki so si seveda zapomnili Špančevo izjavo, da bo v Sloveniji deloval le na klopi zmajev, le nekaj tednov pozneje pa je prevzel Celjane. Riera je uspešen model delovanja prenesel tudi na Štajersko, saj je na začetku lanske sezone preporodil klub in ga hipoma izstrelil na vrh lestvice. A Majorčan ni dolgo ostal v Sloveniji, saj se je odzval klicu Bordeauxa in odšel v Francijo.
Francoski velikan je kmalu potopil in Riera je poiskal nov klub, spet se je vrnil v Slovenijo, drugič je prevzel Celje. Na eni od evropskih poti v Dublinu se je zapletel v daljši pogovor z novinarjem Vala 202 Markom Cirmanom, ki je strategu delil svoje razmišljanje, da je Riera najbrž pričakoval, da bo po izkušnji v Franciji naredil korak naprej (v kakovosti kluba) in se ne bo vrnil še enkrat pod Alpe. Nekaj dni pozneje so si Celjani zagotovili Evropo, na novinarski konferenci pa je Riera napadel prav Cirmana. Nič kaj taktno in džentelmensko.
Prispeli smo do zadnje postaje, nedeljskega derbija, v katerem je Olimpija premagala Celje z 1:0 in tekmecu ušla na osem točk prednosti. In kako se je odzval Riera? "Danes je zmagal Bog, ne tekmec. Odprite oči, ljudje. Čista sreča. Če bi bil na njihovem mestu, bi šel v cerkev in se še enkrat zahvalil Bogu. Nikoli ne bi igral na tak način. Nikoli! Pričakoval sem, da bo Olimpija igrala "face to face", ne pa tako. Proti tekmecu lahko, proti Bogu ne moreš nič. Fantom sem rekel, če bi še desetkrat igrali proti njim, bi jih premagali. Ne devetkrat. DESETKRAT! Na ta način (Sanchez op. p.) ne bo pomagal pri razvoju slovenskega nogometa. Ne razumem Olimpijinih navijačev. Naj ne pozabijo, da so bili trikrat zapored na tretjem mestu, preden sem postal trener. In še to. Tudi proti Betisu bom igral na tak način, kot znam. Četudi so oni 200 milijonov vrednejše moštvo. Odprite oči," je njegovo izjavo povzel Cirman.
Celjani so si na tekmi priigrali več priložnosti, imeli so večjo posest in so dominirali v vseh statističnih kazalcih (kar je le nekaj minut po tekmi na Instagramu poudaril tudi Riera). A vemo, kako je s statistiko, ta pokaže veliko, brez širšega konteksta pa je lahko orodje, ki služi potenciranju tvojega stališča. Da, Celje je bilo res bolj aktivno in si je priigralo več priložnosti, a štejejo goli. Še bolj pa je bila v nedeljo pomembna taktika. Olimpijin novi Španec na klopi Victor Sanchez je tako pripravil dobro taktiko, ki je s hitrimi prehodi omogočala nevarne priložnosti, tekmo pa je odločila individualna kakovost Raula Florucza.
Riera se je skliceval na Boga. Lahko bi se tudi v primeru zadnje akcije, ko so njegovi varovanci že po izteku igralnega časa dobili enajstmetrovko. A je niso izkoristili.
Nekdanji trener Olimpije bi se lahko odzval popolnoma drugače. Lahko bi omenil, da so imeli njegovi varovanci več od igre, več priložnosti, lahko bi zmagali, ampak je Olimpija izkoristila svoje priložnosti in zmagala. Ter predvsem, da je do konca sezone še 22 krogov, v katerih bo Celje naredilo vse, kar je v njegovi moči, da konča na vrhu lestvice. Da je vsak poraz tudi priložnost za učenje in napredek. Da bo ta poraz vzel kot lekcijo in navijačem obljubil boljše čase.
Ampak ne, uporabil je interpretacijo, da je tekmo odločil Bog. Višja sila. Nekdo drug. Vsi drugi so krivi, le on ne in njegova (ne)priprava na bolj zaprto igro Ljubljančanov. In vse to priča o teoriji slabega poraženca.
No, do konca prvenstva je še vedno 22 krogov. In sam verjamem, da se bo Celje v nadaljevanju sezone prikazalo v boljši luči in se bo borilo za naslov prvaka. Pa ne zato, ker bi bil navijač Riere, ampak ker verjamem, da bo v miru predelal vse, kar se je zgodilo, prepoznal svojo odgovornost in vlogo, se prilagodil in iz svojih napak (ne)kaj naučil.
Ali pa sem prevelik idealist?
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje