Saj vsi dobro poznamo zgodbi iz Gira 2019 in Toura 2020, kjer je na različna načina izgubil skupno zmago. V Italiji je bil prehiter v tempiranju forme in skoku v rožnato majico, ob tem pa je imel še vrsto drugih težav (prehranjevanje, prevelik fokus na le enega tekmeca do tiste male potrebe športnega direktorja, ki je v nepravem trenutku zapustil ekipni avtomobil). V Franciji je vodil večji del, potem pa predzadnji dan na gorskem kronometru izgubil že dobljeno dirko.

Sorodna novica Čudež na Svetih Višarjah: Roglič kljub smoli s kolesom dobil Giro!

Ko je v pripravah na letošnji Giro ves čas poudarjal, da ga zanima rožnata majica samo v Rimu, je bilo jasno, da je kot ključno etapo obkrožil prav predzadnjo, spet gorski kronometer. Vzpon na Svete Višarje je za piko na i še popolnoma ob meji s Slovenijo, kar predstavlja naravno izhodišče za romarski pohod številnih slovenskih navijačev in spremljevalcev kolesarstva, ki imajo Rogliča tako zelo v čislih. Kot pravega svetnika, ki se po vsakem padcu pobere.

Preobrat v zadnjem dnevu. Domači navijači. Tik ob Trbižu oziroma Planici (kjer je svetovni prvak postal kot smučarski skakalec). Težave z verigo na delu klanca, kjer je slučajno stal Mitja Mežnar (ki je z Rogličem na tisti ekipni tekmi mladincev postal svetovni prvak). Filmsko? Precej preveč filmsko, ampak resnično.

A ne smemo ostati zgolj na simbolni ravni, moramo iti globlje, v Primožev značaj in odločenost. Po vsakem padcu (precejkrat dobesednem) se je vedno znal pobrati in vrniti boljši, to nikakor ne more biti naključje. To je odsev neverjetne odločenosti in osredotočenosti na končni cilj. Z dodatkom, da sama zmaga ni vedno vse, pri tem sam vedno poudarja, da je bistveno, da se potrudi do maksimalnih meja. Super, če je to dovolj za zmago in nobena katastrofa v nasprotnem primeru. Važen je trud. Tega pa vedno vloži, vključno s tako majhnimi detajli, kot je bil zimski pohod na Višarje.

V tako nepredvidljivem športu (padci, bolezni) je pomembno vztrajati in poskušati do konca. Roglič je tudi na tem Giru naletel na nekaj takih pasti: spomnimo se padca, ki je bil vse prej kot nedolžen. Pa slabšega dneva pri vzponu na Monte Bondone. In seveda dogodka z verigo. Bistvena odlika je bila odsotnost panike. Ko ti v polletnem projektu nepredvidljivost začne rušiti hišo iz kart, je panika kar običajna reakcija. Neverjetno mirnost pri nameščanju verige je znal celo kanalizirati v dodatno motivacijo. Ko mu je padla veriga, se je sam strgal z verige.

Na Monte Bondone pa ni bilo panike tudi zaradi Seppa Kussa. Slovenski ljubitelji kolesarstva so se večkrat (včasih tudi upravičeno) pritoževali nad mankom Rogličeve podpore. Američan, ki je pri nas zelo priljubljen, je takrat v štirih kilometrih izrazito omejil Rogličeve izgubljene sekunde, izkazal pa se je tudi v naslednjih gorskih etapah. Čebele so imele največ težav med vsemi ekipami pred začetkom dirke, ko so se predvsem zaradi covida vrstile menjave (poškodbo je utrpel tudi Jan Tratnik), na koncu bodo v Rim pripeljale z vso osmerico, kar je izrazito redko.

Sorodna novica Dragi Primož

Razplet nepozabne 20. etape pa prinaša še en dokaz o lepoti nepredvidljivosti športa. Ta se vse pogosteje usmerja v vnaprejšnje taktične priprave, ki včasih izbrišejo sledi tistega waw-trenutka. Ko se igra iztrga iz vnaprej pripravljenega scenarija in se zgodi neverjetni, nepričakovani trenutek, ki ga preprosto ne moreš načrtovati in pričakovati. Ko se zgodijo neverjetni dogodki, ki se vtisnejo v kolektivno zavest. In to je ena nepozabnih lastnosti Primoža Rogliča. Ne glede ali se znajde na zmagovalni stopnički ali pod njo. To je lepota športa. In ena od večjih zapuščin Primoža Rogliča.

Analiza Jana Tratnika v podkastu SOS-odmev