Eno ime med temi izstopa − Cristiano Ronaldo. Sloviti Portugalec se je sicer vpisal med strelce, s čimer je postal prvi (moški), ki je zadel na petih prvenstvih, a ta rekord (ki mu nedvomno pomeni veliko) je ostal v senci širše slike, ki je povezana s pospešenim padcem njegove forme.
Ne, to leto res ne bo ostalo v najlepšem spominu enega najboljših nogometašev v zgodovini te igre. Vrnitev na Old Trafford se je izkazala za napako, saj je 37-letnik nekompatibilen z usmeritvijo in igralno filozofijo rdečih vragov. Če se je v lanski sezoni zdelo, da jih rešuje (številke so kazale drugače), je pod vodstvom novega trenerja Erika ten Haga popolnoma na stranskem tiru, kar za njegov ego gotovo ni delovalo blagodejno. V časovno dobro premišljenem terminu povsem pred začetkom SP-ja je v dolgem pogovoru s Piersom Morganom izstrelil precej puščic proti delodajalcem, s čimer je bilo jasno, da je požgal vse mostove, ki so bili že tako ali tako trhli.
Portugalska zveza: Ronaldo ni grozil z odhodom
S takim razpoloženjem je prispel v portugalski pripravljalni tabor, od koder so zaokrožili ne prav topli posnetki pozdrava z zdaj že nekdanjim klubskim soigralcem Brunom Fernandesom. Težava, ki jo je United čutil zadnje mesece, se je preselila tudi v izbrano vrsto, kjer je s svojim slogom preveč dušil sicer precej hitro in nadarjeno reprezentanco. Cristiano Ronaldo ni opazil (še bolje rečeno sprejel), da je Portugalska iz formule/formacije "Ronaldo + 10 podpornih členov" prešla v "11 nadarjenih in usklajenih igralcev - Ronaldo". Njegova glava skoraj nikoli ni bila na ekipnem mestu, namesto da bi se veselil vodilnega gola proti Urugvaju, je očitno prepričal vodstvo ekipe, da je vložila protest, s katerim bi mu uradno pripisali gol. Sebično? Vsekakor.
Marsikdo je opozarjal, da bo Portugalska na igrišču zadihala popolnoma drugače, ko na igrišču ne bo več Ronalda in predvsem njegove sence, ki duši igro in nogometašem obsesivno ponavlja vprašanje "bi moral zdaj raje podati kapetanu?". Selektor Fernando Santos je pred izločilnimi boji vendarle obrnil ploščo, se odločil za radikalno potezo in posedel najboljšega strelca v zgodovini reprezentančnega nogometa. Nadaljevanje zgodbe poznate.
A to ni le zgodba o Ronaldu, to je zgodba o enem najbolj tragičnih vidikov vrhunskega športa. Govorim o padlih zvezdnikih, ki so navajenih zmag, vrhunskih izidov, sprejetosti, čaščenja in mesta na panteonu najboljših. V angleškem jeziku športni novinarji pogosto uporabljajo besedno zvezo "father time alway wins" ("EMŠO vedno zmaga", bi se glasilo v mojem okornem prevodu). Skratka, to je edina bitka, ki je največji zvezdniki, zmagovalci in šampioni ne morejo dobiti. Odločitev o slovesu lahko sicer prelagajo (tudi zaradi vse bolj zdravega načina življenja, prehrane in drugih metod, ki pomagajo regenerirati telo), a na koncu vedno zmaga ... EMŠO.
Kdaj je dovolj? Kdaj sestopiti? Želja biti del nečesa, motivacija podirati rekorde sta na eni strani, na drugi pa dejstvo, da tvoje telo ni več sposobno največjih naporov in obremenitev. To je težka odločitev za ego. Samospoštovanje. In samopodobo. Najbrž se začne prav tu in nadaljuje vse naprej do odnosov v ekipi. Če je skupni cilj enak (zmage in naslov svetovnega prvaka), potem bi se morali umakniti tudi parcialni cilji (število golov in vseh drugih rekordov).
Razvojna psihologija uči nekaj uporabnih strategij pri upravljanju življenja, gre za načine vedenja, ki jih ljudje uporabljajo pri spopadanju in spoprijemanju z vsakdanjimi življenjskimi izzivi, ovirami in težavami. Pojem sta opredelila nemška psihologa Paul in Margret Baltes, ki sta predvsem pri opisovanju starostnikov opisovala prilagoditvene spremembe v vedenju (1). Sposobnosti starostnikov s časom usihajo (telesno, psihološko, mentalno ali kako drugače), zato morajo za dosego svojih ciljev uporabljati različne strategije, tri osnovne v našem jeziku s kratico opišemo kot SOK, za temi črkami pa se skrivajo pojmi: selekcija, optimizacija in kompenzacija.
Pojme bom opisal povsem na kratko, kogar zanimajo podrobnosti, lahko na spletu najde dovolj literature. Selekcija označuje proces izbiranja tistih vsebin, stanj ali dobrin, ki jim posameznik daje prednost in je povezana s hierarhijo njegovih ciljev. Človek, ki je soočen z neko izgubo in spozna, da ni več tako učinkovit, mora zmanjšati in izbrati omejeno število ciljev. Proces optimizacije pomeni razvijanje primernih sredstev, ki jih lahko učinkovito uporablja pri doseganju teh ciljev (osredotočanje pozornosti, izbor pravega trenutka, vztrajnost, pridobivanje novih spretnosti ...). Kompenzacija pa pomeni iskanje in uporabo alternativnih virov oziroma sredstev za doseganje prvotnih ciljev. Tehnike so: zamenjava sredstev, uporaba zunanjih pripomočkov, nasvetov, terapije ...
Ti pojmi se slišijo morda malce tuji, ker so vendarle nastali v drugačnem okolju, vezani so predvsem na starostnike, ki jim pešajo tako zdravstveno stanje kot kognitivne sposobnosti. Cristiano Ronaldo je na drugi strani še vedno fit športnik, ki sodi med najboljše nogometaše na svetu, ne pozabimo − igra na svetovnem prvenstvu, kjer je prostor le za najboljše. A če se osredinimo zgolj na primerjalno množico − torej vrhunske nogometaše, ki so najboljši na svetu − je jasno, da Portugalec izgublja stik z njimi, hkrati pa si še vedno želi biti del te elite in ... rušiti rekorde, seveda.
Ronaldo seveda ni edini vrhunski športnik, ki je v navzkrižju s svojimi sposobnostmi in željami. Pomislimo le na Valentina Rossija, Shaquilla O'Neala, Karla Malona, pa tiste, ki so se celo vrnili po upokojitvi (Michael Jordan, Michael Schumacher in Lance Armstrong, ki je z vrnitvijo najbrž sam zamajal svojo javno podobo).
Od športnih velikanov, ki so se upokojili pred kratkim, pa vendarle najdem enega velikana, ki je (zavedajoč ali ne) spil več kozarcev SOK-a. To je Roger Federer. Genialni teniški igralec bo vedno sodil na panteon teniških in športnih junakov. Njegova igra je bila brezčasna in elegantna, tak pa je bil tudi ob koncu svoje kariere, ko so moči počasi pešale, tako je uporabljal različne prijeme, da je čim dlje ohranil svojo kariero. Selekcija je seveda jasna – vse strožja izbira turnirjev, na katerih se je pojavljal. V ospredju so bili seveda grand slami, zato je precej turnirjev preprosto izpustil, da je bilo njegovo telo čim bolj sveže. Kompenzacijo vidim v primeru menjave trenerja, iskanja novih nasvetov, s tem povezana pa je bila tudi optimizacija, ko je (takrat predvsem po zaslugi trenerja Edberga) začel uporabljati namensko strategijo igranja na vse krajše točke (strategija SABR), s čimer je čim bolj ohranjal svoje telo.
Kaj to pomeni za Cristiana Ronalda? Nimam enoznačnega odgovora. A če je ultimativni cilj enak (podiranje rekordov), je jasno, da se bo moral prilagoditi. Kombinacija njegovega SOK-a pa gotovo pomeni manj odigranih tekem, manj odigranih minut (kot svež igralec za zadnjo tretjino tekme), usmeritev na njegove še vedno dobre točke (igra v kazenskem prostoru, skok) ... To je seveda bolj ali manj naloga za njegove trenerje in osebje, ki ga ima na voljo in gotovo bolje poznajo njegove prednosti, ki so še ostale.
Tovrstna prilagoditev ima lahko pozitivne posledice − tudi osvojitev naslova svetovnega prvaka, ki si ga tako močno želi. Ronaldo je evropski prvak, pri čemer marsikdo pozabi, da je v finalu Eura 2016 zaradi poškodbe igral le prvih 25 minut. Morda bo tokrat igral le zadnjih 25 minut, ki bodo morda še bolj ključne.
(1) - nekaj teorije o strategij pri upravljanju z življenjem.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje